Končno je prišla prva menstruacija po konziliju in kar se da hitro, sem se naročila za prvi sprejem na oddelku za reprodukcijo – IVF (stara porodnišnica). Datum sva dobila v drugi polovici novembra – priti sva morala oba, z osebnimi dokumenti in vso potrebno papirologijo. Moj je ravno tisti dan bil bolj na tesnem s službo in imel na razpolago le dobre pol ure, zato je že v čakalnici, pred pisarno, živčno (a tiho) sopihal in se premeščal iz enega dela stola na drugega. Takoj, ko je par pred nama zapustil pisarno in sva lahko vstopila, sem prijazno (in zelo mlado) sestro prosila, če lahko njega čim prej spusti nazaj na delo (če pa takoooo rad dela, haha). Obljubila sem, da mu bom vse obrazložila, zato je samo pogledala osebni dokument in mu dala nekaj papirjev za podpisat, potem pa sva ostali sami.
Sicer sem že vedela, da imava ICSI postopek, kratek protokol in Menopur, a vendar pride prav, če ti nekdo še enkrat vse lepo, počasi obrazloži. Tudi sama sem izpolnila in podpisala nekaj listov, nekaj sem jih dobila za domov (vprašalnik, navodila ipd.), potem sva se pa predvsem pogovarjali kako in kaj vse skupaj poteka. Po koncu me je pospremila na oddelek, kjer sem bila uradno sprejeta in dobila brizge ter igle, vendar ne hormonov (po te pridem prvi oz. drugi dan naslednje menstruacije).
Ko sem z vsem zaključila, sem bila zelo vesela, predvsem pa neučakana… komaj sem čakala menstruacijo, da gremo v akcijo. Do takrat pa sem se odločila, da bom svoj čas krajšala na forumih Ringaraja.net, kjer sem spoznala ogromno deklet, žensk, ki so v isti situaciji kot jaz in ogromno takih, ki so res precej že dale čez. Z nekaterimi sem spletla kar lepa ‘internetna’ prijateljstva. Zdi se mi, da je malo lažje, če imaš še nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš o vsem tem in te dejansko razume, ker gre tudi sam čez to. Svojima staršema in drugim sorodnikom nisva ničesar povedala, ker nočeva, da nama potem ljubeznivo ‘svetujejo’ kako in kaj ali pa vsak dan kličejo in preverjajo, če se že kaj dogaja, kaj se dogaja, kdaj se bo kaj dogajalo. Predvsem tista dva tedna po transferju, vem da ne bom potrebovala nobenega, da me bo spraševal, ali sem že noseča ali ne.
Torej, zdaj je na vrsti čakanje… poglej, poglej – pa spet nekaj čakamo.
