Po kakšnih 30 minutah klepetanja in nacejanja (resno… mislim, da sem spila liter čaja), sva se z gospo odpravili do wc-ja, da poskusiva lulati… in uspeli! Potem sva se javili sestri, ki nama je naročila naj se preoblečeva, potem pa spet prideva do nje v pisarno. Ko sva se preoblačili, me je spet začelo pošteno špikati, zato sem gibanje temu primerno prilagodila (polžja hitrost in skrajna previdnost), skloniti se praktično nisem mogla. Ko sem tako ‘priracala’ do sestre in se komaj usedla na stol, mi je dala še en Nalgesin in me poslala nazaj ležat še za pol ure. Ker ni bilo nobenega več, je z mano lahko šel tudi dragi, ki se je z veseljem ulegel na sosednjo posteljo in me v hecu malo zbadal… češ, saj ti ni nič hudega (ja, moški so res bogi, ko morajo ‘oddati’ seme in potem čakati na nas, a ne?).
Ko sem ležala, se je vse spet pomirilo… še enkrat sem šla lulat in se nato javila sestri. Spisala mi je odpustnico, na kateri je pisalo število pridobljenih celic in datum transferja (če bo vse ok) – 5. dan po punkciji. Ko sva še malo postala na hodniku, sem ravno zagledala gospo, ki je šla v laboratorij in jo na hitro vprašala, ali se lahko izve kakšna je bila kvaliteta moževega semena. Vprašala je po priimku in skočila notri… Ven je prišla z rahlim nasmeškom in rekla: “Hja, tako tako… precej slabo je. Jih je sicer 20 milijonov in bi človek mislil, da je super, ampak ne migajo in niso pravilnih oblik. Iščemo najlepše, se bomo potrudili”. Zahvalila sem se ji, poročala dragemu, nato pa sva odšla iz oddelka.
Na poti domov sem si zaželela nekaj sladkega in še nekaj takšnega, da se bo kasneje lahko hitro pripravilo (res nisem imela namena še kaj cmariti po kuhinji), dragi pa je seveda ustregel. Takoj ko sem prišla domov, sem se ulegla v posteljo in se prepustila razvajanju. No, vbistvu me je moj kar pustil pri miru, ampak par reči postoril namesto mene, kar je bilo najbolj pomembno… Šele kasneje, čez nekaj ur, se mi je rade volje pridružil pri počivanju.
Ta dan sem predvsem spala/počivala… bila na telefonu ali tablici in brala knjige. Lepo ‘u izi’ sem si ga vzela. Pričakovala sem, da me bo spet začelo boleti, ko bodo popustili vsi tisti analgetiki, pa na srečo do tega ni prišlo. Je pa bila ves čas prisotna napetost, napihnjenost in pogosto lulanje. Ah, lepote umetne oploditve in vseh reči, ki pridejo zraven…
