Zjutraj sem spet lovila zadnji avtobus, ker se mi nikakor ne uspe zbudit ob zvonjenju prve budilke… ah ja, nekateri pač res nismo jutranji ljudje. Čeprav smo se precej počasi vlekli po Zaloški, mi je uspelo pred ultrazvočno ambulanto priti ravno ob 8.00. Na vrsti sem sicer bila zadnja, ampak ker gre vse tako hitro, je to pomenilo mogoče 10-15 minut čakanja. Minute so letele in že sem čakala v kabini, da me pokličejo naprej. Spet me je z nasmeškom pričakal dr. Zorn in hitro sva začela s pregledom… “Desno 18, 18+, 17, 17, levo tudi 18 pa en 18+, pa en manjši velikosti 12… ja, bomo kar danes dali stopko, pa se vidimo v četrtek na punkciji”, mi je zadovoljno rekel… “Aha, pa še endometrij poglejmo – 8 mm, v redu.” Odskočila sem z mize, sestra me je še povprašala, ali sem na kaj alergična in me (kot vedno) napotila v sprejemno pisarno po dodatne informacije/zdravila. Mislim, da sem kar poskakovala po hodniku (no, malo pretiravam, ampak res sem bila vesela).
V sprejemni mi je sestra še malo dvignila razpoloženje, ko je pogledala moje papirje in rekla: “Aha, stopka danes, bravo”. Dobila sem Pregnly, 10.000 I.U. oz. dva seta po 5000 I.U. “Vi ste imela Menopur, a ne, tako da si že znate dajati – gre za isti princip samo kar je tukaj prah v isti viali kot tekočina. Uporabite obe tekočini in raztopite oba praha, potem pa podkožno. Aha, pa tole imejte v hladilniku, dokler si ne aplicirate”, je rekla in napisala na veliko ‘hladilnik’, na eno izmed škatlic. Dr. Zorn je sicer za punkcijo v četrtek napisal po 12. uri, ampak me je sestra kar malo prej naročila – 10.15. Dobila sem še nekaj informacij ter recept za Estimo in nato odšla iz oddelka. Med odhodom sem na hodniku srečala še dr. Banovo, ki me je nasmejano pozdravila (uh, upam, da jo bom kaj videla tekom postopka – lahko bi ona delala punkcijo ali pa transfer).
Med hojo na postajo sem hitro poklicala dragega, da ve kdaj si mora vzeti prost dan in kdaj bo transfer (če bo vse tako kot mora). Po prihodu domov sem ven peljala psičko, nekaj sva pojedli, potem pa padli v posteljo… Zadnje čase bi samo spala, pa ne vem, ali so krivi hormoni in vse, kar se dogaja v telesu ali to bedno vreme (najbrž kar kombinacija obojega).
Popoldne sva z dragim še nekaj skočila do Citypark-a, šla nekaj pojest in ko sva prišla domov, je bila ura že 20.00, pogledala sva/sem en film (on je prej podlegel – je bil revež precej utrujen od dela in stresa v službi), potem pa je že bil čas za stop injekcijo ob 22. uri. Priprava ni bila nič posebnega, sem pa res počakala točno do 22.00, da sem si zdravilo aplicirala. Bila je kar boleča/pekoča, ampak nič kar se ne bi dalo preživeti.
Zdaj pa že res komaj čakam na punkcijo in potem transfer. Upam, da tale stopka ne bo prehuda na telo – me že tako precej dajejo razno razni simptomi (od bolečih/občutljivih prsi, do prebavnih motenj do špikanja in zvijanja skozi dan). Bomo videli… pustimo se presenetiti. Sicer pa vse prenesem, če bo potem le pozitiven rezultat na koncu.
