Evo, spet se moram malo javiti… 6. dan po transferju so se krči v maternici zelo umirili, vendar bolečina v hrbtu ostaja, mogoče se je celo malo poslabšala. Slabosti nisem več izkusila, mi pa nič ne sede za jest. Sem lačna, imam apetit, ampak takoj ko nekaj pojem, se mi ne ‘usede’ dobro v želodcu. Ni važno, ali si privoščim kakšno pregreho (čips, čokolada, kolači) ali pa kaj zdravega, želodcu/prebavi je očitno vseeno in je večino časa jezen/jezna name… precej neprijetno.
Zvečer sem si privoščila dolgo tuširanje, potem pa je bil čas za Estimo in takrat se mi je svet malo podrl… Ko sem si hotela tabletke vstavit v nožnico, sem na ‘vhodu’ začutila vaginalno tkivo, ki ga tam prej ni bilo. Ko sem končno uspela en prst spraviti notri (šlo je namreč precej na tesno in vse je bilo zelo občutljivo), se mi je maternični vrat zdel zelo nizko. Vrag mi ni dal miru, zato sem vzela ogledalo in si situacijo bolj podrobno pogledala. Vse kar sem videla in nekateri drugi simptomi (tiščoč občutek, pritisk, bolečina v nožnici/materničnem vratu, bolečina v hrbtu, slabost…), se je ujemalo s prolapsom maternice – to je, ko mišice maternice popustijo in se spusti/pade navzdol, lahko je celo tako hudo, da maternični vrat zleze ven iz nožnice. Seveda nisem bila sigurna, ampak vse se je ujemalo… in takrat se mi je malce ‘snelo’ (beri: histerično sem pričela jokati). Komaj sem prišla k sebi, se uredila in odpravila v posteljo, zjutraj pa sem prosila dragega naj me pelje v IVF ambulanto (najprej sem sicer šla na urgentno ginekološko, ampak so me odslovili oz. napotili na IVF).
Pregledala me je dr. Eda Vrtačnik Bokal, ki je z ultrazvokom in pregledom ugotovila, da je vse ok in da se nima kaj skrbeti. Nadaljujem naj z Estimo, za bolečine pa lahko vzamem Lekadol. Seveda sem si oddahnila, ampak po drugi strani mi pa ni bilo jasno, od kod te spremembe (verjemite, ko greste čez toliko in toliko preiskav, ultrazvokov in vsega, do potankosti poznate/čutite, kaj se tam doli dogaja). Šele potem, na oddelku mi je sestra rekla, da je najbrž zateklo vse skupaj… ja, hvala, še dobro, da kdo kaj pove. Mislim, telo ženske v IVF postopku gre čez toliko enih sprememb in doživljaš lahko tisoč in en simptom, pa ti nihče ne pove kaj dejansko lahko pričakuješ ali kaj je normalno. V ambulanto se vrnite če imate hude bolečine v trebuhu ali krvavitve – za vse ostalo si moraš pa sam doma razlagat kaj je in ali je ok. Ehhh…
No, seveda sem bila vesela, da sem se narobe diagnosticirala in takoj sem se bolje počutila, ko sem vedela, da je vse ok. Fizično sem bila sicer na istem, ker me je še vedno vse matralo, ampak psihično sem se pa precej umirila. Ko me je dragi pripeljal domov, sem šla takoj počivat – ni mi bilo do česarkoli drugega.
Zvečer mi spet ni pasalo nič jest, zvijalo me je po črevesju, zato sem v usta uspela spraviti le nekaj klementin, kasneje pa še eno domačo juhico. Ampak, ko sem hotela it spat oz. se ulegla, sem imela klementine za vratom – ne v smislu, da bi morala iti bruhat, ampak kot da me dobesedno tiščijo v vratu, čuden občutek. Poslabšala se je tudi bolečina v hrbtu – do te mere, da nisem mogla zaspati, dokler si nisem dala nekaj blazin pod noge, da so se hrbtne mišice sprostile. Potem sem se pa obrnila na bok, si vzglavnik dala med kolena in mi je končno nekako uspelo zaspati… Ah ja…
