Bila sem sama doma in sem imela občutek, da spodaj čutim nekaj mokrega. Grem na wc in ko se obrišem zagledam sledi krvi. Zagrabi me panika, pokličem moža naj pride takoj domov, da greva k dežurnemu. Ko pride domov, se grem stuširat in sem spet imela občutek, da bi mogla lulati. Grem na wc in iz mene samo spolzi kepa krvi. Tega občutka ne bom pozabila nikoli v življenju. Prepričana sem bila, da je vsega konec, da se mi podira svet.
Pokličem ginekologa in sestra reče, da se naj pridem pokazat. Zdravnik naredi ultrazvok in na srečo vidi, da je zarodek ostal. Ampak sem še naprej krvavela. Njegova napoved je bila slaba, je rekel, da naj bom pripravljena na najslabše. Dobim zdravila in naroči strogi počitek ter redne kontrole. Ko gleda zarodek, pravi, da ni dobre oblike… nisem imela pojma o čem govori, tako me je bilo strah. Spet strogo počivanje in na srečo se je zarodek obdržal. Ampak od takrat naprej je bil vsak obisk wc-ja nočna mora. Vedno sem s strahom gledala wc papir, če bi bilo slučajno kaj krvi. Nosečnost ni bila to, kar sem si vedno želela in sanjala. Ni bilo brezskrbno obdobje, ko bi v miru pripravljala stvari za dojenčka. Vedno je bil prisoten vsaj kanček strahu, da ne bi šlo kaj narobe.
Tekom nosečnosti sem imela tudi povišan pritisk in sem morala jemati zdravila. Potem še malo povišan sladkor, na srečo je bilo potrebno samo merjenje sladkorja in pravilna prehrana.
Nekje v sedmem mesecu me je začel boleti jajčnik, bolečina je bila ves čas prisotna, pri uriniranju pa zelo ostra. Ker sem precej trmasta, so me le prepričali, da gre za otroka in ne samo zame in sva šla z možem do dežurnega zdravnika, ta pa me je napotil v porodnišnico na CTG. Ker ni bilo popadkov, so me napotili k osebnemu zdravniku, da oddam urin. Izkalo se je, da sem imela močno vnetje. Dobila sem antibiotike. Na kontroli je še vedno bilo prisotno vnetje, zato sem dobila še dodatna zdravila. K sreči se je potem vse skupaj končno umirilo in zaključilo. Kasneje so mi začeli otekati gležnji, pojavile so se mi žilice na nogah… v glavnem, šlo je za kar precej naporno nosečnost.
Teden dni pred PDP-jem sem imela pregled pri ginekologu in ker sem imela povišan pritisk, sem morala naslednji dan na CTG v porodnišnico. Tam mi ginekologinja predlaga, da ostanem noter, da ne bi slučajno prišlo do preeklampsije zaradi pritiska, sladkorja in še prisotne avtoimune bolezni. Ker je seveda poudarila, da gre za otroka in da če sva že toliko morala dati skozi, da sva sploh prišla do tja, da je bolje , da si potrpim in počakam v porodnišnici. Normalno, odločila sem se, da ostanem, čeprav na robu joka, ampak se je le šlo za otrokovo dobro.
Dnevno sem imela 3x CTG, potem pa so mi na PDP začeli dajati umetne popadke. Tako so mi zjutraj začeli sprožati, še cel naslednji dan, potem pa mi je ponoči odtekla voda. Plodovnica umazana, zelena, vidni koščki (prisotno je bilo blato). Babica me pošlje nazaj spat… seveda od strahu nisem do jutra sploh zatisnila očesa.
Zjutraj me pride pogledat zdravnica in me pošlje v porodno sobo. Kmalu zatem pride mož, ki mi je bil res ves čas v oporo, brez njega bi bilo vse skupaj še težje. Babici, ki sta me spremljali sta bili res zlati. V glavnem, da sem se dovolj odprla, je trajalo kar nekaj časa in ker otrok ni bil dovolj nizko je zdravnica preverjala, kako daleč je do glavice. Na glavici je čutila neko oteklino, preverila je še babica in začutila isto.
Poskušali smo vse možne položaje, otrok se ni spustil in nikakor ni želel ven. In potem so se zbali, da bi šlo kaj narobe. Razpravljali so kako postopati naprej – vakuum ali carski rez? Midva sva rekla, da želiva carski rez (za vakuum sva poznala primer, ki se ni končal po pričakovanjih in nisva želela tvegati, glede na to, da so omenjali, da ima oteklino na glavici).
Po hitrem postopku so me pripravili za urgentni carski rez, v operacijski ogromno ljudi okoli mene. In ko so me uspavali, je prišlo do zapleta, ker me niso mogli intubirati. V operacijski je nastanela panika in ker je preteklo kar precej časa, preden so me intubirali, je narkoza prešla tudi na otroka. Kaj vse se je takrat dogajalo, na srečo, ne vem. Vem kar mi je povedal mož. Vem, da je sedel pred operacijsko in čakal, da bo konec.
Po posegu so zdravniki in babice pričeli hiteti, da so priklicali dvigalo. En zdravnik je možu samo na hitro čestital za hčerko, nakar so z otrokom odhiteli v dvigalo. Morali so jo oživljati, zajokala je šele tretjo minuto, iz pljučk so ji potegnili ogromno tekočine. Vse to mi je povedal partner, ko je prišel k meni, ko sem se zbudila. Pokazal mi je slike in mi jih poslal na telefon. Na slikah je bila najina mala princeska, najin mali čudež…. v inkubatorju. Ker sem bila še vsa omotična, mi niti ni bilo prav jasno, kaj vse se je dogajalo. Sem pa čutila, da me grozno peče požiralnik in tako mi je mož povedal, kaj se je zgodilo. Mož je bil res ves iz sebe, tako bledega ga nisem videla še nikoli v življenju.
No, najina princeska je hitro okrevala in ji niso rabili dodajati več toliko kisika, tako da je naslednji dan že šla iz inkubatorja. Takrat so mi jo pripeljali dol na porodni oddelek. In to je bil najlepši občutek, ki sem ga kdaj doživela. Postala sem mama, mož je postal ati, skratka, uresničila se nama je največja želja. Ti prvi skupni trenutki so bili najlepši, ko se v trenutku zaljubiš v to majhno bitje, ki je rastlo v tebi…. pa četudi nima tvojih genov
Naslednji dnevi v porodnišnici so bili zame res naporni, takrat je vse prišlo za mano. Vsi so vedeli, kdo sva, kaj se je dogajalo, kakšno srečo smo imeli, da se je končalo, tako kot se je. Še danes se živo spomnim pediatra, ki je prišel na vizito. Ravno ta pediater je bil poleg, ko so reševali hčerko. In ko mi je on povedal, kako je bilo, da je bila res čista sreča, da je danes med nami, in ko si je potrkal po glavi, ko mi je to razlagal, me je zadelo. Srečna, da jo imam, ampak tako prestrašena, kot še nikoli v življenju… domov bi lahko šla praznih rok. Iz srca hvaležna vsem, ki so dali vse od sebe, da so jo rešili in da imava danes zdravo deklico, ki bo kmalu dopolnila že eno leto.
Čeprav je bila najina pot do otroka precej težka, lahko z zagotovostjo rečem, da se je splačalo! Takoj bi še enkrat dala vse to skozi, ker je najin zaklad. Takoj, ko hčerkica malo zraste, ko bo že malo bolj samostojna, bova sigurno šla še enkrat na Češko, da še enkrat poskusiva in mogoče dobimo še enega člana družine.
Sicer nima najinih genov, ima pa najino ljubezen, naju oba, starša, ki bi za otroka naredila vse! Verjemite, ko dobiš otroka v roke, ti niti slučajno ne pride na misel, da ta otrok nima vajinih genov. Si preprosto samo srečen!
Polagam vam na srce… je naporno, ampak če uspe, je poplačan ves trud, vse solze, ki si jih pretočil ob neuspelih postopkih. Če imate res željo postati starši, naj vas geni ne obremenjujejo, predvsem pa se ne obremenjujte z drugimi, kaj si drugi mislijo. Glejte nase, na svojo prihodnost in na srečo, ki jo prinese otrok. Otoka boste vzgojili vi, vi mu boste privzgojili vrednote, ga naučili biti dober in pošten človek…. na to geni nimajo vpliva.
Upajte, tvegajte in predvsem živite svoje sanje!
Srečna mamica najine »male Čehinje« <3
