Kaj je biokemična nosečnost?
Izraz biokemična nosečnost lahko da občutek, da gre za lažno, navidezno nosečnost. V resnici izraz le ponazarja način, metodo s katero je bila nosečnost potrjena – biokemično oz. s preiskavo krvi ali urina. Vsaka nosečnost je torej biokemična nosečnost, ni pa vsaka nosečnost tudi klinična.
Biokemična nosečnost je nosečnost v pravem pomenu. Gre za nosečnost v izredno zgodnji fazi, potrjeno le s povišanimi vrednostmi humanega horionskega gonadotropina (v nadaljevanju hCG) ob odsotnosti identifikacije z ultrazvočnim pregledom. Opredeli se jo s kombinacijo nižje najvišje vrednosti hCG (navadno < 100 mIU/mL), hitrim padcem koncentracije hCG v urinu oz. krvnem serumu ter pravočasnim oz. zgodnejšim nastopom krvavitve.
Ali mora pri biokemični nosečnosti vedno priti to upada hCG, negativnega testa in nastopa menstruacije?
Ne, nosečnost se lahko diagnosticira kot biokemično tudi v primeru, da so urinski oz. krvni testi še naprej pozitivni, nosečnosti pa ni mogoče videti na ultrazvoku (tudi izvenmaternične).
Razlike med biokemično in klinično nosečnostjo
Medtem ko se biokemično nosečnost lahko potrdi z urinskim oz. krvnim testom, ki pokaže povišane ravni hCG, pa nosečnost postane klinična šele, ko jo ginekolog identificira s pomočjo ultrazvoka – v kolikor je nosečnost že napredovana in zdrava, lahko ginekolog razločno vidi gestacijsko vrečko, rumenjak, plod in srčni utrip ploda.
Hormonski testi (urinski ali krvni) lahko nosečnost odkrijejo že 1-2 tedna po spočetju, klinično nosečnost pa se navadno ugotovi med 5. in 6. tednom nosečnosti (prisotnost gestacijske vrečke, rumenjaka) oz. vitalnost nosečnosti med 6. in 7. tednom, s preverjanjem srčnega utripa ploda.
Mehanizem biokemične nosečnosti
Ko zarodek priplava v maternico oz. je vanjo prenesen (IVF postopek), prične s procesom ugnezditve. V tem procesu pride do invazije zarodkovih trofoblastnih celic v deciduo maternice in povečano izločanje hCG v krvni obtok ženske oz. matere. Te povečane ravni je nato mogoče odkriti z urinskim oz. krvnim testom nosečnosti.
Decidua je spremenjena sluznica maternice – to je modificiran endometrij, ki se oblikuje v pripravah na nosečnost.
Mejne vrednosti hCG za diagnosticiranje biokemične nosečnosti
V postopku IVF se lahko za mejne vrednosti hCG v krvi uporabi vse vrednosti višje od 5 mIU/ml, izmerjene 9. dni po prenosu blastociste (5-dnevnega zarodka) oz. 11. dni po prenosu 3-dnevnega zarodka – v tolikšnem časovnem obdobju iz namreč iz telesa izloči ves hCG, ki je bil morebiti apliciran kot »stop injekcija« pred punkcijo.
Prevalenca biokemičnih nosečnosti
Pri spontanih zanositvah se domneva, da so biokemične nosečnosti dokaj pogost pojav in predstavljajo 50-75 % spontanih splavov. Ocenjuje se, da 30-50 % žensk v reproduktivnem obdobju doživi vsaj eno biokemično nosečnost.
Koliko nosečnosti se izkaže za biokemične, je v resnici izredno težko določiti, saj se velika večina žensk te izredno zgodnje izgube nosečnosti pravzaprav niti ne zave – enostavno smatrajo, da so dobile menstruacijo tako kot bi morale oz. je ta malenkost zamujala. Biokemično nosečnost lahko tako ugotovijo le ženske, ki skušajo zanositi in pričnejo testirati redno in zgodaj ter tako ujamejo pozitiven test. Slednje je najbolj tipično za ženske v postopkih zdravljenja neplodnosti.
V IVF postopkih je stopnja nosečnosti (pozitiven hCG) običajno precej višja od stopnje kliničnih nosečnosti, do izgube nosečnosti pa v malenkost višjem odstotku pride pred klinično prepoznavo gestacijske vrečke v maternici, kot po.
Etiologija biokemične nosečnosti
Natančna etiologija biokemične nosečnosti ni znana. Vendar pa je v literaturi opisanih več povezanih dejavnikov. Raziskave so pokazale, da so glavni vzroki za biokemično nosečnost, genetske nepravilnosti samega zarodka. Med razvojem zarodka, ko se celice delijo in razmnožujejo, je lahko migracija kromosomov nenormalna kar vodi v razvoj t.i. aneuploidnih oz. nenormalnih zarodkov. Genetske nepravilnosti pri zarodku lahko nastanejo naključno, lahko pa so posledica slabše kvalitete ženske in moške spolne celice.
Drugi vzroki za biokemično nosečnost lahko vključujejo tudi nepravilnosti oz. spremembe v endometriju (sluznici) maternice – zaradi vnetnih, anatomskih, imunoloških ali drugih razlogov, sluznica ni dovolj dovzetna, da bi zarodek podpirala in mu omogočila nadaljnjo rast in razvoj.
V različnih raziskavah, ki so vključevale ženske v IVF postopkih se je izkazalo, da lahko debelina in struktura endometrija vplivata na pojav biokemične nosečnosti. Splošno gledano se biokemična nosečnost v večji meri pojavlja pri ženskah, kjer je debelina endometrija na dan stop injekcije manjša od 9 mm, kot pri tistih, kjer je debelina enaka ali večja od 9 mm. Prav tako se biokemična nosečnost najmanj pojavlja pri ženskah, kjer je struktura endometrija trolinijska (ang. triple line), medtem ko klinični splavi načeloma nimajo povezave z endometrijem, so pa izredno povezani s starostjo ženske oz. matere in morebitnimi preteklimi splavi.
Ali to pomeni, da bo ženska, ki ima na dan stop injekcije debelino endometrija manjšo od 9 mm in strukturo, ki ni trolinijska, imela biokemično nosečnost? Ne, seveda ne. Ima pa vseeno nekoliko višje tveganje.
Katere ženske so še lahko bolj nagnjene k pojavu biokemične nosečnosti?
Ženske, ki zanosijo po 35. letu, ženske, ki imajo težave s ščitnico, ženske, ki imajo sladkorno bolezen, PCOS, hiperprolaktinemijo, trombofilijo oz. motnjo strjevanja krvi in druga avtoimuna oz. imunsko pogojena obolenja.
Pomen biokemične nosečnosti
V IVF postopku biokemična nosečnost predstavlja veliko razočaranje. Gre za začetno, lažno upanje, vznemirjenje, da je končno prišlo do zanositve, nato pa sledi uničujoče razočaranje, ko se nosečnost zgodaj zaključi. Kljub temu biokemična nosečnost jasno pokaže, da je ženska sposobna zanositi in da je tudi zarodek bil sposoben izlevitve in ugnezditve, na žalost pa se razvoj ni nadaljeval. Pojav biokemične nosečnosti specialistom na področju neplodnosti da upanje za potencialno zdravo, klinično nosečnosti v prihodnosti pacientke oz. para.
Pomembno se je zavedati, da biokemične nosečnosti ni mogoče napovedati in povsem preprečiti. Vedeti moramo, da se vzroka pogosto ne odkrije. Ženske se v takšnem primeru nikakor ne bi smele obtoževati, da je z njimi nekaj narobe, da je maternica kakorkoli okvarjena, nesposobna ali da zarodek zavrača. Prav tako biokemična nosečnost ne pomeni, da par ne bo mogel imeti otrok. Pozitiven test nosečnosti za žensko oz. par pomeni, da imata boljše možnosti za nosečnost v prihodnosti, kot par, ki pozitivnega testa ni nikoli doživel. To je v literaturi tudi ustrezno podprto.
Katere preiskave so smiselne po večkratnih biokemičnih nosečnosti?
- Kariotipizacija obeh partnerjev (kromosomski testi) – za odkrivanje translokacij ali drugih kromosomskih nepravilnosti
- Hormonski testi – za odkrivanje motenj ščitnice in morebitne hiperprolaktinemije
- Preiskave na trombofilije – v namen diagnosticiranja motenj strjevanja krvi oz. nagnjenosti k tvorbi strdkov, ki lahko preprečijo ustrezen pretok krvi v maternico
- Ultrazvok, histeroskopija, histerosalpingogram – v namen odkrivanja nepravilnosti v maternični votlini, prirojenih razvojnih napak, prisotnost miomov, polipov, ipd.
- V kolikor vsi testi nazaj pridejo negativni in ne podajo odgovora na ponavljajoče izgube nosečnosti, so vzroki skoraj sigurno povezani z genetskimi nepravilnostmi v zarodkih. Dobra novica pa je, da večina žensk z biokemičnimi nosečnostmi sčasoma rodi zdrave otroke.
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3712881
https://www.webmd.com/parenting/what-is-chemical-pregnancy
Finding Hope After a Biochemical Pregnancy
https://www.uranj.com/blog/biochemical-pregnancy
https://my.clevelandclinic.org/health/diseases/22188-chemical-pregnancy
