Danes sem se zbudila v turobno jutro (kot je skoraj vsako jutro zadnje čase – sonce, kje si?), vendar me je pokonci spravila soseda, s katero sva se zmenili, da greva do pasjega parka (naj se vsaj moja kosmatinka zabava, a ne?). Ko sem prišla pred blok, me je skoraj odpihnilo in po hitrem postopku sem se vrnila po dodaten sloj oblačil ter šal in kapo – med tem sem srečala sosedo, ki je ravno to naredila in se vračala nazaj pred blok. Ko sva bili precej podobni eskimkam, sva se lahko odpravili na sprehod, psa seveda nista vedela zakaj tako komplicirava – saj je čisto ok zunaj, pa vse tako dišiiii… jupi (ah, včasih bi res rada bila pes, vsaj za kak teden).
Med samo hojo sem sem in tja začutila jajčnike/maternico, ampak nič posebnega… mislim, da sem nekako pričakovala, da me bo že po eni injekciji vse špikalo in zvijalo (ne gre tako Maja, take it easy). Po eni strani sem bila malo razočarana, češ se nič ne dogaja, po drugi pa vesela, ker sem brala kako so punce vse napihnjene in v krčih po hormonski terapiji.
Ko sva se vrnili iz sprehoda, sva (z Liyo, mojo psičko), nekaj pojedli, pogledala sem dva dela serije Saving Hope, potem me je pa začelo zapirati… in ko se mi več res ni dalo držati oči odpritih, sem se kar pridružila Liyi na postelji, pa naju je zmanjkalo za nekaj ur. In tako se je pojavil prvi simptom terapije s hormoni – utrujenost. Odkar sem si uredila ščitnico, sem imela energije na pretek – nisem tekla maratone, da ne bo pomote, ampak ni mi več bilo treba počivati čez dan in tega sem bila res vesela (včasih sem morala skoraj vsak dan na popoldansko siesto). Nov simptom oz. stranski učinek mi ni bil najbolj všeč, ampak po drugi strani mi je bilo pa čisto vseeno – tako ali tako sem doma, nimam nobenih resnih obveznosti, bom pa počivala.
Zvečer sem precej nejevoljno odkrila še drugi stranski učinek – nihanje razpoloženja. Dragi me je nekaj pošteno razjezil in v tistem trenutku nisem vedela, ali bi se zjokala ali bi šla v kuhinjo po ponev in ga začela mlatiti – želja, da bi ga namlatila pride večkrat, potreba oz. občutek, da se bom zjokala, pa ne tolikokrat. In ni šlo za osamljen ‘incident’. Kasneje sem gledala televizijo in si ob vsakem rahlo veselem dogodku v oddaji/seriji, brisala solzice – resno Maja?
Deseta ura je prišla kar hitro in čas je bil za drugo injekcijo in drugo stran trebuha… in uuuhhh, tale je pa precej bolj zapekla. K sreči je pekoč občutek izginil po nekaj sekundah. Zopet sem vbodno mesto nežno pomasirala z zložencem in ga prilepila. Kasneje sem spet malo začutila špikanje, morda malo bolj kot včeraj, ampak še vedno nič posebnega. Bomo videli kaj bo naredila 3. injekcija…
