Ko sem se zjutraj zbudila, nekih hudih bolečin ni bilo, vendar me je še vedno spodaj vse tiščalo. Na blato sem šla ene dvakrat ali celo trikrat – mogoče sem se čistila, v večini pa je bila kriva nervoza. V miru sem se stuširala, pripravila in nekaj pojedla, potem pa je že bila ura in dragi me je prišel iskat.
Na oddelku je bil prisoten praktično isti protokol kot pri punkciji – javila sva se sestri, jaz sem se preoblekla, potem pa sva počakala na posvet. Pred nama so bili še trije pari in dragi je takoj postal nervozen: “Koliko časa pa bo to trajalo? Glej koliko parov je pred nama…”, in ves čas pogledoval na uro. Hja, res so ubogi tile naši moški…
En, dva, tri in že sva bila na vrsti. V seminarski sobi naju je pričakala zdravnica, ki bo opravljala transfer in embriologinja/biologinja iz laboratorija. Sporočili sta nama, da so se od 6 celic, oplodile 3 in da bi vstavili samo eno blastocisto, ker so res dobre kvalitete, jaz sem pa še mlada – “Ne bi vam radi takoj dvojčkov naštimali”, je rekla zdravnica. “Enega bomo pa zamrznili, se strinjate?” Seveda se strinjava… in z veseljem sva podpisala dovoljenje/izjavo.
Bila sem presrečna, da imava 3 zarodke in da so tako kvalitetni, po drugi strani pa malo razočarana, ker se ni kar vseh 6 oplodilo (ja, ja… saj vem, bodi hvaležna).
Spet sem bila precej hitro na vrsti za transfer, vendar smo prej z gospemi še malo poklepetale in si zaželele srečo. Kmalu sem bila na že poznananem ginekološkem stolu in čakala na svojo pikico. Vmes sem se še spomnila vprašat, kaj je s 3. celico narobe, da nameravajo zamrzniti samo eno. Zdravnica mi je pošteno odgovorila, da ne ve točno, ampak da najbrž ni tako blesteče kvalitete, da pa včasih še kakšen dan počakajo in če se stanje popravi, tudi to zamrznejo. Upajmo, da bo tako tudi pri naši…
Transfer je bil zelo hiter in prav nič boleč, ampak po samem postopku sem se kar malo čudno počutila. Imela sem občutek, da bi morala vsaj malo poležati… in ko sem šla lulat, sem se kar (seveda neupravičeno) bala, da bo kaj ‘ven padlo’. Preoblekla sem se nazaj v svoja oblačila in se spet javila pri sestri. Dobila sem odpustnico in navodila za naprej (kako dolgo jemat Estimo in kdaj pridem na krvni test, če ne bo menstruacije). Nato sem z dragim ‘odracala’ iz oddelka in se doma udobno namestila v posteljo. Bila sem zadovoljna in počutila sem se dobro, dokler se nisem čez 2 uri zbudila…
