Iskreno povedano, je bilo zelo težko najino trnovo pot spraviti na »virtualni papir«. Najina pot se je namreč začela že zelo zgodaj. Kot mlad poročen par sva se odločila za otroka – nekaj kar je za naju predstavljajo povsem smiselno nadaljevanje najinega odnosa, nadgraditev skupnega življenja. Ko se nama načrt kar lep čas ni uresničil, sva se odločila poiskati strokovno pomoč. Leta 2014 smo tako začeli s prvimi preiskavami za ugotavljanje vzroka neplodnosti. Z moževi strani je bilo vse v redu, pri meni so je bil odkrit PCOS. Konec leta 2016 sem imela še histeroskopijo in laparoskopijo, s katerima so specialisti preverili ali morda obstaja še kakšna ovira. Potrdili so PCOS, v maternici pa je bil odkrit še septum (pregrada). Pri mojih 24. letih sva bila napotena v IVF postopek in takrat se je najin boj šele zares začel.
V prvem IVF postopku smo pridobili le 2 celici, narejen je bil prenos, ki pa žal ni bil uspešen. Po razočaranju in bolečini smo šli naprej, kaj drugega nam ni niti preostalo. V drugem postopku smo pridobili 8 celic. S četrtim prenosom zarodka iz tega postopka, sva v letu 2019 končno dočakala uspeh, a je bila najina sreča žal kratkotrajna. V 3. mesecu nosečnosti sva bila deležna diagnoze, ki naju je povsem potolkla – zamujeni splav (missed ab.). Spraševala sva se zakaj midva, zakaj se nama to dogaja, ali bova dejansko lahko kdaj najinega otroka dobila v naročje?! Imela sva milijon vprašanj in nobenega odgovora. V družini sva bila edina brez otroka, vse otroke pa sva imela rada, kot bi bili najini. Moram reči, da sva res imela zelo dobro podporo bližnjih, vsi so vedeli za najine težave in nam stali ob strani.
Po splavu sem imela še dve operaciji zaradi polipov. Vse skupaj je bilo že precej naporno, tako psihično kot fizično. V letu 2021 sva se podala še v 3. IVF postopek, tokrat smo z velikim presenečenjem pridobili kar 19 jajčnih celic, 9 pa jih je bilo zares dobre kvalitete. Pričakalo naju je kar 9 zarodkov. Sveži prenos se je na žalost spet končal negativno. Ostalo nama je še 8 zamrznjenčkov. Po ponovnem neuspehu sva se odločila, da si vzameva malo predaha, da zadihava in ko začutiva, da je čas za nadaljevanje, zopet podava na to pot. In tako se je zgodilo.
V letošnjem letu sem dobila nek občutek, da moram naprej. Zdravnik se je odločil, da naredimo prenos zarodka v stimuliranem protokolu s Femaro. Na zdravilo sem se res dobro odzvala. Naredimo prenos in na 6. dan po prenosu naredim test nosečnosti, ki je pozitiven. Poklicala sem moža v službo, mu povedala veselo novico, a v resnici se ne on ne jaz nisva upala zares veseliti… pretekla izkušnja naju je namreč pripravila na vse možne razplete, tudi na videz zdrave nosečnosti. Prišli smo do krvnega testa, pa opravili prvi, potrditveni ultrazvok, a še vedno se nisva upala veseliti. Pa sva dočakala še en pregled, kjer sva izvedela, da otroček lepo napreduje in sva končno lahko začela zares uživati v nosečnosti in vse naše bližnje razveselila z novico, da se nam v oktobru 2022 pridruži tako zelo pričakovani družinski član.
Želiva si, da bi bila najina izkušnja v spodbudo vsem parom, ki trenutno prestajajo svojo trnovo pot. Želiva jim povedati, naj nikar ne obupajo, saj se na koncu vse poplača, tako ali drugače. Lahko rečeva, da je najin boj v celoti trajal dolgih 12 let, ampak za ta dar, ki sva ga dobila sva res neizmerno hvaležna, hvaležna Bogu, družini in prijateljem. Hvaležna vsem vpletenim strokovnjakom in hvaležna Maji, ki nama je oz. mi je bila vedno na voljo, ko sem jo rabila.
Vedno pravim, da bom nekega dne kar knjigo spisala o vsem kar sva prestala skozi leta, a včasih je težko z besedami izraziti in opisati vse kar par prestaja v bitki z neplodnostjo. Za zdaj bova uživala v nosečnosti in molila, da bo vse vredu. In molila za vse ostale pare, ki si tako zelo želijo izpopolniti v vlogi staršev.
Nikoli ne obupajte nad svojimi sanjami. In četudi se nam včasih zdi, da se naše želje uresničujejo bolj drugim kot nam, verjemite, da bo prišel tudi vaš čas.
– anonimna
