V maju, leta 2019 sem opravila krvno preiskavo spolnih hormonov in izvedela, da je vrednost mojega anti-Mullerjevega hormona (AMH) le 1.20 ng/ml. Tisto leto sem bila stara le 28 let. Napotena sem bila na kliniko za neplodnost. Po priporočilih sva se s partnerjem odločila za dr. Reša v Zdravstvenem centru Dravlje.

Dr. Reš naju je potolažil, da bo vse vredu, ker sem še mlada, partner pa ima dobro kvaliteto semena.  Začeli smo z zdravljenjem. Za začetek sem dobila tablete za spodbujanje ovulacije, 3x po 3 mesece. Žal ni bilo nobenega učinka in zdravnik se je odločil, da gremo v IVF postopek.

Kljub nizkem AMH sem prejela presenetljivo nizko dozo zdravil za stimulacijo jajčnikov in pridelala le 1 jajčno celico, ki se je oplodila. V maternico smo prenesli 3 dni star zarodek. Žal postopek ni uspel.

V drugem postopku sem pridelala 4 celice, vse so se oplodile – 1 zarodek je odmrl, 2 zarodka so mi vstavili, ponovno na 3. dan, 1 zarodek pa zamrznili. Žal nam tudi v drugem postopku ni uspelo. Naj omenim, da sem tudi tokrat imela zelo nizko dozo zdravil.

Po drugem neuspešnem postopku in še neuspeli vstavitvi zamrznjenega zarodka, sva se s partnerjem »zbudila«. S strani zdravnika sva sicer vedno bila deležna vzpodbudnih komentarjev, v smislu da enkrat bo pa že uspelo, da se nama nikamor ne mudi, saj sem zelo mlada in načeloma nimam nobenih drugih težav. A vse skupaj se je vleklo že 3 leta.

Imela sva več pogovorov na to temo in na koncu sklenila, da bi bilo najbolje, da odideva v tujino. Odločila sva se, da greva na Unico.

Imela sva 1000 vprašanj na katera sva dobila zelo malo odgovorov. S strani zdravnika sva največkrat dobila »priporočilo« naj o določeni temi pobrskava kar na googlu, češ da se tam najde veliko informacij. Verjetno ne rabim omenjati, da sva odgovore pričakovala z njegove strani, ne s strani googla. Neprijetno sva bila presenečena tudi ob enem izmed prenosov, kjer naju je dr. Reševa vprašala koliko zarodkov želiva, da se prenese v maternico, enega ali dva. Odločitev je bila prepuščena nama brez kakšnih dodatnih informacij, opozoril. Po več razočaranjih sva se odločila, da ne greva v tretji postopek. S partnerjem sva razmišljala, kaj lahko še narediva. Imela sva več pogovorov na to temo in na koncu sklenila, da bi bilo najbolje, da odideva v tujino.

Ker sem bila včlanjena v Skupino o neplodnosti, sem vedno bolj brala in spremljala razvoj dogodkov drugih članic. Res sva bila čisto na dnu in nisva vedela, na koga naj se sploh obrneva. Kontaktirala sem Majo, bolj iz heca, kot za res. Mislila sem si, da verjetno ne bo imela časa zame, a mi je odpisala in posredovala svojo osebno telefonsko številko ter prosila, da jo kar pokličem. Bila sem v šoku nad takšnim odzivom. Poklicala sem jo in najin pogovor je trajal več kot 2 uri. Prvič sem dobila odgovore na vsa, ampak res vsa svoja vprašanja. Spomnim se, da je med najinim pogovorom domov prišel že partner in se čudil s kom se na tak, bolj resen način pogovarjam. Ko sva zaključili, sem mu vse razložila. Takrat sva se odločila, da greva na Unico.

Po Majinem priporočilu, sem po skoraj treh letih ponovno oddala kri za hormone. Rezultati so na žalost bili slabi – v manj kot treh letih je vrednost mojega AMH-ja padla iz 1.20 na 0.78 ng/ml. Ko sem prejela rezultat sem se zjokala. Bila sem prepričana, da ne bomo mogli nič več narediti. Maja je bila izredno direktna in naju je prizemljila. Ni nama dala lažnega upanja, omenila je tudi možnost uporabe darovane jajčne celice v skrajnem primeru in četudi je bila situacija zelo težka, sem bila takšnega odnosa vesela.

Zdravljenjem na Češkem je potekalo zelo hitro. Vse v zvezi z zdravljenjem je urejala Maja, nikoli naju ni obremenjevala z nobenimi administrativnimi zadevami. Posredovala sva ji dokumentacijo v zvezi s prejšnjim zdravljenjem in skupaj smo rešili medicinski vprašalnik, to je bilo pa tudi vse.

Uvodni posvet z glavnim zdravnikom in z Majo je bil super – dobila sva odgovore na vsa vprašanja in skupaj smo oblikovali načrt zdravljenja. Zdravnik glede najinega primera ni bil črnogled, videl je še možnosti za uspeh, predvsem zato, ker v Sloveniji nihče ni poskusil uporabiti višjega odmerka zdravil. Odločil se je za najvišji dnevni odmerek, in sicer 300 IU Pergoverisa. Prosil je, da na prvo folikulometrijo prideva k njemu, tako je bil edini ultrazvok, ki sem ga opravila v Sloveniji, kontrolni, pred pričetkom stimulacije, da smo se prepričali, da na jajčnikih ni prisotne kakšne ciste ter da je maternica dobro pripravljena. Zdravila sva kupila v Sloveniji, seveda nama je spet pri vsem pomagala Maja – napotila me je v lekarno, razložila kakšne igle potrebujem in vse kar spada zraven. Zaloga zdravil do prvega ultrazvoka naju je stala cca 650 €. Za dodatna zdravila (nadaljevanje stimulacije s Pergoverisom, Cetrotide, Ovitrelle, ipd.) sva na kliniki plačala še približno 700 €.

Na uho mi je prišlo, da obstaja možnost povračila stroškov zdravljenja v tujini. Ko sva se z Majo malo bolj poglobili v to, sva videli, da zadeva ne bo potekala gladko. Pomembno je bilo predvsem, da se potrebno dokumentacijo (napotnica, mnenje IVF centra, ipd.) pridobi še pred odhodom v tujino. Sama sem žal v tem procesu naletela na kar nekaj oseb, ki so bile nezainteresirane za pomoč v zvezi s pridobitvijo določene dokumentacije, ampak me to ni ustavilo. Pridobila sem čisto vse, čeprav sem ob tem izgubila kamion živcev. Na koncu nam je uspelo.

Navdušenje se je na najino srečo nadaljevalo tudi na ultrazvoku, ko sva izvedela, da imam vsega skupaj kar 15 foliklov.

2.6.2021 sva odšla na Češko. Najina uvodna izkušnja s hotelom, ki sva ga rezervirala ni bila dobra, a na srečo se nama je razpoloženje povsem spremenilo, ko sva prišla na kliniko – bila sva navdušena. Angleško govoreča koordinatorka naju je sprejela, se predstavila in naju povabila v sobo za pregled. Navdušenje se je na najino srečo nadaljevalo tudi na ultrazvoku, ko sva izvedela, da imam vsega skupaj kar 15 foliklov. Za primerjavo sem jih v Sloveniji pridelala največ 6. Po pregledu sva koordinatorko prosila za priporočilo nastanitve v bližini klinike. Z njenim priporočilom sva bila zelo zadovoljna in v družinskem hotelčku preživela preostalih 10 dni.

Pergoveris sem aplicirala še dodatnih 3 dni, na drugem ultrazvoku pa sva dobila že datum punkcije, ki je bila napovedana 7.6.2021. Na dan punkcije sva prišla na kliniko, koordinatorka me je pospremila v bolniško sobo, kjer sem se preoblekla v haljo in na lase nataknila mrežico. Partner tokrat ni mogel biti ob meni, je pa skoraj ves čas bila pri meni koordinatorka.

Na kliniki izvajajo punkcijo v kratkotrajni splošni anesteziji, česar v Dravljah niso – obe punkciji sem imela »na živo«, brez kakršnega koli protibolečinskega sredstva. Ko sva to omenila na kliniki, niso mogli verjeti. Ker sama do tega trenutka še nisem nikoli bila v splošni anesteziji, me je bilo kar pošteno strah, doživela sem blag panični napad pred samim posegom, a smo ga skupaj z osebjem, prebrodili.

Po punkciji sem se zopet zbudila v isti bolniški sobi. Ko sem prišla k sebi, so mi sporočili število pridobljenih jajčnih celic. Koordinatorka mi je vse obrazložila ter predala navodila glede počitka po punkciji in planiranega prenosa zarodkov. Vmes smo bili konstantno na zvezi z Majo in jo obveščali o razvoju dogodkov. Všeč mi je bilo predvsem to, da naju je spodbujala, da se ji pove čisto vse kar se dogaja na kliniki – vse s čimer sva in nisva bila zadovoljna, da je lahko te informacije predala vodstvu.

Po punkciji sem v najini hotelski sobi počivala 5 dni, saj so naju že vnaprej seznanili z dejstvom, da prenašajo le 5 dni stare zarodke in prenosov ne delajo prej. To je bilo zopet nekaj novega za naju, saj sva v Sloveniji imela prenos vedno že 3. dan. Na portalu klinike sva v tem času lahko spremljala razvoj najinih zarodkov in ves čas vedela kaj se z njimi dogaja – ta del se nama je zdel zelo priročen in zanimiv.

Oplodilo se je 6 celic, do faze blastociste je uspelo priti kar 5 zarodkov – 1 smo prenesli, ostale zamrznili. Nisva mogla verjeti, da sva dobila takšno število, ko pa jih v Sloveniji nisva v dveh postopkih skupaj pridelala toliko. Seveda sva bila presrečna. Prenos sva imela 12.6.2021, pri prenosu je bil prisoten tudi partner, postopek sva lahko spremljala na ekranu in dobila sva tudi slikico za spomin.

20.2.2022 se nama je po dolgotrajnem in napornem porodu pridružila najina Tia. Trenutno se privajamo na življenje v troje.

Vse zahvale in pohvale gredo Maji, prepričana sem, da brez nje danes ne bi imela najine deklice. Vesela sem, da sva jo spoznala. In še bolj prepričana v stavek, ki si ga vedno ponavljam – VSE SE ZGODI Z RAZLOGOM. <3


– anonimna