Sedela sva v kavarni. Naročil si je kavico in prižgal prvi cigaret.
“Razumeš kaj to pomeni?”, sem ga vprašala.
“Ja.”, je mirno odgovoril.
“Lahko, da bova do otroka prišla le z darovanim semenom, semenom drugega moškega.”, sem mu še enkrat povdarila.
“Ja. Prav.”, je zopet mirno odgovoril po daljšem požirku kave.
“Saj veš, da bo ta otrok tvoj, najin, a ne? To, kdo ga je naredil, ne bo igralo vloge. Ti ga boš vzgajal, ti boš njegov oče.”
“Vem.”
To je bil najin prvi pogovor po izjemno pesimistično naravnanem konziliju pred vključitvijo v prvi IVF postopek. Vsi zbrani za tisto veliko mizo so bili iskreni in direktni – verjetnost, da nam uspe je majhna, kljub temu, da sva mlada. Mojo starost (24 let) so izpostavili za tisto “rešilno biljko” v vsej situaciji. Obstajala je velika verjetnost, da do otroka prideva le z darovanim semenom. To je bilo nekaj o čemer nisem sama nikoli razmišljala, on verjetno tudi ne, zdaj pa sva bila postavljena pred dejstvo in pomembno je bilo, da se tudi o tej možnosti pogovoriva.
Verjetno sem bila še najbolj pretresena jaz. Njemu sem stvar večkrat obrazložila, ker se mi je zdelo, da morda povsem ne razume resnosti situacije. Mogoče sem bila šokirana zaradi njegove mirnosti. Šokirana, da se je nemudoma odzval požrtvovalno, svoj ego potlačil nekam daleč proti dnu in bil pripravljen sprejeti otroka, ki bi sicer bil moj, a ne tudi njegov (biološko gledano, seveda).
Morda je bilo vse skupaj lažje diskutirati, ker sva se o vsem zaenkrat pogovarjala le teoretično. Postopek še nisva dala čez, nisva še doživela neuspeha, ni nama bilo še dokončno rečeno, da brez kančka dvoma rabiva darovano seme. A, glede na resne izraze na obrazih ljudi, ki so sestavljali konzilij, se mi vseeno zdi, da sva dojela situacijo, kot nekaj, kar naju čaka v bližnji prihodnosti.
Kako se lahko sprijaznim z darovano jajčno celico in otrokom, ki biološko ne bo moj?
To, da otrok biološko ne bo tvoj, ne pomeni, da ne bo TVOJ. To, da s svojimi jajčnimi celicami ne uspeš spočeti novega življenja, ne pove nič o tebi, kot osebi in te nikakor ne sme definirati. Si veliko več kot le tvoja plodna sposobnost.
To ni tvoja kazen, to ni tvoja krivda, to ni nekaj kar si si zaslužila, to je preprosto realnost, narava, genetika, kruta kot je.
Tvoj partner te zato ne bo imel nič manj rad in verjemi, da ne potrebuje druge, bolj plodne ženske v svojem življenju. Izbral je tebe, z razlogom. Vajina zveza, odnos, zakon, ni zato nič manj vreden in nič manj pomemben.
Vidva si želita povečati svojo družino, želita otroka. Pripravljena sta za nov, izredno pomemben korak v skupnem življenju. Čutiš, da je to nekaj kar vama manjka, nekaj kar potrebujeta. Vprašaj se ali ti je bolj pomembna genetska zasnova otroka ali obstoj tega otroka – ali bi raje vajino skupno življenje nadaljevala brez otrok ali z otrokom, ki ne bo vseboval tvojega genetskega zapisa.
Otroka boš pod srcem 9 mesecev nosila ti, rasel bo v tebi, razvijal se bo v tebi, prve gibe boš začutila ti, na svet ga boš spravila ti. To, da morda ne bo imel enake barve las ali oči, kot jih imaš ti, enako obliko ustnic ali nosu, pa ne pomeni nič, prav zares nič.
In če si se spraševala ali boš do tega otroka lahko gojila enako mero ljubezni, kot do biološkega, se to res lahko prenehaš spraševati. Ne dvomi vase, ne dvomi v 9-mesečno potovanje na katero se bosta podala skupaj in ne dvomi v ljubezen, ki jo imaš do svojega partnerja. Ljubezen, ki te je pripeljala tako daleč, da razmišljaš tudi o tej možnosti – da bi vama le pričarala otroka in izpolnila sanje.
Si močna, si pogumna, si nesebična in brez dvoma boš tudi ljubeča mama, biološkem ali pa nebiološkem otroku.
Kako se lahko sprijaznim z darovanim semenom, z otrokom, ki ne bo moj?
Če misliš, da zaradi svoje neplodnosti nisi “pravi moški”, si se pošteno zmotil. Na ta svet nisi bil dan z razlogom, da zaplodiš žensko. Si veliko, veliko več. Si pravi moški za svojo partnerko in edini, ki ga želi imeti ob sebi, edini, ki ga vidi kot očeta svojih otrok. In kdo pravzaprav je oče otroka? Ne tisti, ki ga zaplodi, to ti mora biti kristalno jasno.
Pravi oče je tisti, ki bo na prvo mesto vedno postavil svojo družino, tisti, ki bo vedno podpiral svojo partnerko. Tisti, ki ji bo držal lase medtem, ko bo že tretjič v enem dnevu objemala školjko. Tisti, ki ji bo prinesel krompirček in coca-colo ob desetih zvečer, ker se ji bo zaluštalo. Tisti, ki bo masiral hrbet in zatečene, utrujene noge. Tisti, ki bo z navdušenjem vsak večer v postelji objemal in poljubljal vzhajajoč trebušček. Tisti, ki bo v rahli paniki previdno, a tudi prehitro peljal avto na poti v porodnišnico. Tisti, ki ji bo brisal pot s čela in ji dovolil, da mu roko stisne kolikor močno pač mora. Tisti, ki bo z njo predihaval popadke. Tisti, ki se mu bodo ulile solze sreče ob pogledu na njunega otroka in tisti, ki bo kipel od ponosa, ko bo prvič svetu lahko predstavil svojega sina ali hčero. Kako sta ta sin ali hčera bila spočeta, pa ne more vplivati na njun obstoj, na veselje in ljubezen, ki se bo pomnožila v družini in na leta sreče, ki jih bo ta družina preživela skupaj.
Kje pa piše, da so biološki starši, dobri starši?
Koliko otrok je spočetih in rojenih “naravno”, ženski, moškemu, družini, kjer pravzaprav sploh niso bili zaželeni?! Koliko takšnih otrok nikoli v življenju ne začuti pripadnosti, razumevanja, povezanosti, ljubezni?! Koliko otrok tiho trpi pod tiranijo in zlorabo bioloških staršev?! Na žalost je odgovor na vsa ta vprašanja, veliko… veliko je takšnih otrok.
Torej, če vas skrbi, da otroka, ki ne nosi vašega genetskega materiala v sebi, ne bi mogli imeti enako radi, se še enkrat dobro vprašajte zakaj bi temu bilo tako?
Če se z idejo, da otrok ne bo vaš, od obeh, enostavno ne morete sprijazniti, ni s tem nič narobe. Če to idejo pod nobenim pogojem, z nobenega zornega kota, ne morete sprejeti in si česa takega ne morete predstavljati, prav, s tem ni nič narobe. Če pa vas ovirajo le pomisleki, vprašanja, dvomi, strahovi, pa dobro premislite še enkrat, premislite še dvakrat ali trikrat in ugotovili boste kaj je tisto, kar zares šteje.
