Pa je prišel dan D ali bolje rečeno, dan T(ransferja). Veselila sem se ga in bala ob enem… Zdaj sva bila že dvakrat precej razočarana in zasuta s precejšnjo mero pesimizma, zato sva bila oba trdno prizemljena in pripravljena na ponovno razočaranje, čeprav sva seveda potihem upala, da naju tokrat pričakajo podobne novice, kot na prvem IVF postopku.
Ko sva prišla na oddelek, je ta bil že poln parov z živčnimi izrazi na obrazih, a prijateljiskim nasmehom, ki ti da vedeti, da smo vsi v istem dreku, mislim, khm… isti situaciji. 😀 Ko sem malce pogledovala od ženske do ženske, sem opazila, da smo bile na transferju vse, ki smo bile skupaj na punkciji, kar pomeni, da so nam za transfer določili tretji dan, ker jim je to bolj odgovarjalo – peti dan bi namreč padel ravno na soboto. To me je kar precej pogrelo.
Previdno sva stopila do sestre v ambulanto. Čakala naju je ista sestra, ki nama je prejšnji postopek predala slabo novico, da transferja ne bo. Zdaj je že na daleč bila videti nasmejana. Povabila naju je, da se usedeva in podpiševa papirje za zamrznitev nadštevilnih zarodkov. Takoj sem si oddahnila. Glede na to, da naj bi kakšen bil še za zamrznit, najbrž situacija ni tako slaba. Po podpisu papirjev sva se odpravila nazaj na hodnik in čakala, da prideva na vrsto za posvet pri zdravniku in embriologu. In glej ga zlomka – spet je bila ‘dežurna’ dr. Požlep.
“12 celic je bilo, 2 degenirirane, 3 nezrele, 7 smo jih oplodili, 3 se niso oplodile… Imate 4 krasne zarodke”, naju je razveselila embriologinja. Vprašala sem še po kvaliteti semena oz. ali je bila kakšna razlika, pa čeprav še tako majhna (zanimalo me je, če so prehranski dodatki kaj naredili zanj), pa je bil odgovor embriologinje, da ni neke spremembe, več se ni poglabljala. Povdarila pa je, da so semenu dodali hipotavrin – sem precej sigurna, da tega niso naredili v prejšnjih dveh postopkih. Bila sem hvaležna sama sebi, da sem jih opozorila na to.
Ker sem vseeno bila malce skeptična glede 3-dnevnega transferja, sem namignila, če bi morda bilo bolje vstaviti dva zarodka (nisem navdušena nad idejo dvojčkov, ampak vseeno sem si želela povečati možnosti zanositve). Odgovor dr. Požlep (iste zdravnice, ki nama je prejšnjič rekla, da ne vidi več smisla v IVF pri naju in naj bova zadovoljna z enim otrokom) je bil, da zarodki ne bi mogli biti lepši in da so vsi 10-celični na 3. dan, kar pomeni, da se hitro razvijajo. To je bilo seveda krasno slišati in oba sva se strinjala, da vstavimo enega.
Transfer je delal (spet) dr. Drobnič. Vse v ‘sobi’ sem prosila naj vstavijo tistega naj, najlepšega in odgovor ene izmed sester je bil, da so pri njih samo lepi in samo takšne vstavljajo… pa smo se malo smejali. 🙂
Preostanek dneva nisem počela nič posebnega – privoščila sem si suši in veliko počitka. Popoldne pa so se kmalu pričele bolečine v jajčnikih in hrbtu…
—> NADALJEVANJE
