Čeprav je bilo razočaranje ob negativnem rezultatu nosečniškega testa precejšnje, sem se (kot je za pričakovati) tolažila, da sem tokrat imela prenesen 10-celični zarodek in ne blastocisto ter da sem morda test delala prezgodaj. Mogoče HCG še ni zadosti visok, da bi ga test zaznal v urinu, mogoče se je zarodek tudi malo pozneje vgnezdil, mogoče, mogoče, mogoče…
Dragemu nisem sploh povedala za negativen test, ker ga nisem želela razočarati, pa tudi želela sem še malo dalj časa živeti v upanju, da morda pa vseeno nekaj še bo iz vsega tega. Vse skupaj sem skušala odmisliti, a po dveh dneh me je življenje trdno in čisto brez občutka, prizemljilo. Zbudila sem se vsa prepotena, bilo mi je slabo, čutila sem neke rahle krče v maternici in ko sem se odvlekla do wc-ja, me je pričakal krvavo obarvan vložek. Ni bilo le nekaj kapljic, ampak se je krepko ulilo. Obrisala sem se, dnevni vložek zamenjala z močnejšim in se odpravila nazaj v posteljo. Skušala sem zadržati solze, ampak brez uspeha. Stekle so licih, ne le ena ali dve… odprl se je jez. Vsa čustva so naenkrat butnila ven – žalost, razočaranje, jeza, obup, nemoč, pa spet jeza, pa spet žalost.
V mislih so se mi podile ideje kako ne bom nikoli več zanosila, nikoli več čutila otroka v sebi. Želela sem poklicati dragega, pa sem vedela, da ne bom iz sebe spravila besede, brez da bi spet planila v jok, zato sem mu raje napisala sporočilo. Želel me je potolažiti, mi skušal zagotoviti, da nama bo že uspelo enkrat, a nekako nisem ničesar registrirala. Ko sem tako neutrudno nadaljevala z jokom in izlivanjem vseh negativnih misli, ni več vedel kako postopati z mano, saj se do zdaj na neuspeh še nisem odzvala tako močno, tako čustveno. Na koncu so bila sporočila že kratka in v smislu “Boš vredu?”.
Malega sem imela doma in kaj hitro je opazil, da se z mamico nekaj dogaja. Stisnil se je k meni in me z objemi, poljubčki, skušal spraviti v boljšo voljo (ali pa vsaj ustaviti moj jok – nekaj česar res ni bil vajen). Kaj dosti ni zaleglo, ker vse kar sem si lahko predstavljala ob objemanju svojega enega in edinega otroka, je bilo to, da tega ne bom mogla početi znova, še enkrat, drugič. En majhen, razumen del mojih možganov mi je skušal prišepniti, da sem lahko srečna, da otroka sploh imam, da je zdrav, da obstaja ogromno žensk, ki jim nikoli ne uspe, a v tem trenutku mi je za statistiko in nesrečen položaj drugih žensk, bilo popolnoma vseeno. Čutila sem samo svojo žalost, nemoč, izgubo.
Počutila sem se, kot bi mi nekdo vzel nekaj, česar v prvi vrsti sploh nisem imela.
—> NADALJEVANJE
