Tako kot v prvem, uspešnem postopku, sem čakala, da se bo 3. dan po transferju nekaj začelo dogajati v maternici, pa razen krčev v jajčnikih in bolečine v hrbtu, ni bilo čutiti nič posebnega. Jajčniki so me boleli že od transferja, zato jim nisem posvečala preveč pozornosti, čakala sem na izrazite krče v maternici, nožnici, kot sem jih izkusila v prvo. A teh ni bilo, vse skupaj je bilo še najbolj podobno krčem, topi bolečini pred menstruacijo. Ko se je tako vse skupaj nadaljevalo že 6. dan, sem že nekako obupala nad tem postopkom. Že res, da smo prenesli zamrznjenčka, ki naj bi včasih potrebovali malo dlje časa, da se vgnezdijo, samo toliko pa spet ne.
Možu sem kar povedala, da verjetno ne bo nič in čeprav me je še malo želel prepričevati, da mogoče pa še bo kaj, sem ga na hitro odslovila, da po skoraj enem tednu pa že vem kaj in kako. Želela sem, da sva oba trdno prizemljena in ne upava preveč.
Vse simptome, ki sem jih izkusila v tem času (krči, bolečina v hrbtu, občutljive bradavice, mozoljčki, čustvenost, ipd.), sem pripisala Estimi oz. progesteronu, saj sem vse te “znake” in še kakšnega več, izkusila v prejšnjem postopku, pa je na koncu vseeno test pokazal debel minus, čez nekaj dni pa se je ulilo.
Če sem v vseh prejšnjih postopkih vsak večer, pred spanjem, prosila vesolje, da se dete vgnezdi, sem tokrat vesolje preklinjala in mu dala vedeti, da ne mislim več prositi, ne mislim več na kolena in moliti za novo priložnost, za novega otroka. Ali bo ali pa ne bo. Dovolj mi je. Je*i se vesolje!
