Kot nama je dr. Banova svetovala, sva se naročila v leonišču oz. v ambulantah za neplodnost. Jaz sem skočila do svojega ginekologa po napotnico in ponovni PAP bris, nato pa dobila termin pri njej (v mesecu juliju), dragi pa je moral k osebnemu zdravniku po svojo napotnico in nato v androloški laboratorij, oddati seme za spermiogram (termin je dobil v mesecu maju), kar je mimogrede bilo precej mučno – sobico za oddajo semena je opisal kot prostor velikosti manjše shrambe, na steni je visel precej ‘zlorabljen’ koledar z golimi gospodičnami in v sobici je skozi okence videl ljudi v laboratoriju… kako mu je sploh ratalo ‘oddati vzorec’, ne vem…
V androloškem laboratoriju so mu po oddaji obrazložili, da se izvidi načeloma dobijo v enem tednu. Če je vse ok, nič ne pošiljajo po pošti, če ni ok, pošljejo vabilo na pregled/ponovni spermiogram. In tako sva čakala teden dni, dva… nobene pošte, juhej! Potem pa mesec dni kasneje pride v nabiralnik pošta – ‘Vabimo vas na pregled pri andrologu, dr. Drobniču,…’. Hah… kaj je pa zdaj to? Potem ni vse, tako kot bi moralo biti… Ampak zakaj šele čez mesec dni obvestilo oz. vabilo? Ker so vse ambulante v leonišču precej povezane, sem si rekla, da mi bo že dr. Banova povedala kakšno je stanje z njegovimi plavalci, ko pridem k njej na posvet/pregled. In tako je tudi bilo…
Na dan, ko sem (končno) prišla do dr. Banove (dnevi so se mi zares vlekli), sva se malo pomenili, izprašala me je, kako je z mano (zdravstveno, menstrualni ciklusi ipd.), potem pa iz mape ven izvlekla izvide spermiograma… še zdaj se spomnim točno, kaj je rekla – ‘Ooo, to pa ni dobro… Ni čudno, da doma nič ne rata.’ In tako nama je prvič bilo jasno, zakaj ne moreva zanositi. Obrazložila mi je, da ima dragi zelo slab spermiogram – praktično negibljive in pa morfološko nepravilno oblikovane plavalce. Če niso pravilnih oblik in/ali ne plavajo, potem pač ne morejo oploditi jajčeca, na žalost. Takoj mi je rekla, da sva za IVF in predlagala IMSI metodo, s katero naj bi poiskali res najboljše plavalce in jih vstavili neposredno v moje celice.
Večina žensk bi najbrž ob novici bila čisto iz sebe, vendar jaz sem si iskreno rečeno, oddahnila. Končno sva izvedela, zakaj nama ne uspe in končno se bo nekaj začelo premikati. Brat in njegova partnerka sta tudi bila v IVF postopku in na srečo jima je uspelo v prvem poizkusu – zdaj nas doma razveseljuje prečudovit, skoraj 2 leti star fantek. Mogoče mi je tudi zato bilo lažje – ker sem IVF spoznala že precej prej in zato, ker je v naši družini že bil uspešen. Kakorkoli, bila sem vesela, da se nekaj dogaja in sva korak bližje otročku…
