Odštevam dneve do transferja in se veselim, da nisva prejela nobenega klica do zdaj, kar pomeni, da naju bodo očitno (spet) pričakale blastociste (vsaj upam). Počutje na splošno je odlično, sem pa, tako kot po prvi punkciji, vsa napihnjena in rahlo otečena. Nimam nobenih bolečin, samo neprijetne občutke, ker me vse znotraj tišči. Mali se kot zanalašč želi zdaj najbolj crkljat in skakat po meni…
Na splošno ne počnem nič posebnega, jemljem folno in jod, precej počivam, ker nekako nimam volje niti energije, da bi bila preveč aktivna. Dan transferja (četrtek) sem mojemu naročila, da si vzame prost dan, ker želim še ekstra počivat, potem je že petek in vikend, tako da bo nekako umirjeno vse skupaj. Sicer trenutno res ne rabim ravno teči za malim, a vseeno rabi neprestan nadzor, da kaj ne ušpiči in mami bo zelo vesela, če bo kdo drugi izvajal ta nadzor. 🙂
Za sam transfer, postopek sem zelo optimistična, mislim, da bo uspešen, čeprav vse vemo, da so zadaj vedno prisotni tudi dvomi… ampak vidim, da čeprav zgleda, da o vsem skupaj ne razmišljam preveč, podzavest dela… saj praktično vsako noč sanjam nekaj v zvezi s tem. Bomo videli kaj je vesolje pripravilo za nas…
—> NADALJEVANJE
