Po moji zadnji (bolj pesimistično naravnani) objavi, se je stanje precej umirilo… jajčnika ste nehala bolet, vse se je nekako normaliziralo, življenje je teklo dalje, nisem kaj dosti razmišljala o vsem skupaj (včeraj sem skoraj pozabila, da bi si zvečer morala aplicirat še Menopur in Cetrotide).
Danes sem tako na vse zgodaj šibala (spet) na ultrazvok in srčno upala, da bom slišala kakšne bolj vzpodbudne novice. Na vrsti sem bila ekspresno hitro, pa čeprav sem zadnja prišla. Iz kabine sem slišala znan glas in takoj vedela, da dela dr. Drobnič – sem se v trenutku že bolj optimistično počutila (meni je res krasen zdravnik). Skočila sem na mizo in na moje olajšanje je začel naštevat: “20, 17, 16, 19… in levo 21, 16, 16. Stopka danes!” Uh, sem bila vesela…
Odpravila sem se še do sester na oddelek, dobila Ovitrelle in navodila, da si ga apliciram danes zvečer ob 22ih, punkcija bo za vikend, v soboto, 6.5.2017. Ne spomnem se sicer katero uro sva dobila v prvo, a zdaj morava na oddelku bit že ob 7.30, kar bo precej hudo, še posebej, ker bom morala malega dati v varstvo, ampak nekako bomo že…
Ne morem reči, da se punkcije veselim, a sem danes nad številom in velikostjo foliklov kar navdušena in upam, da bomo dobili kvalitetne celice. Moževo seme vemo, da je daleč od blestečega, a upajmo, da bodo kot v prvo, poiskali tiste taprave plavalce in da se bo našemu fantu kmalu pridružil še en borec ali borka. Če bova uspela ‘pridelati’ več zarodkov, še razmišljava o zamrznitvi… Vem, vem… nekatere bi dale vse, da bi sploh prišle do kakšnega pingvinčka, a moram reči, da odkar sem morala po najinega enega in edinega pingvinčka in ko me je estrofem čisto uničil, nisem več pripravljena iti skozi to. Mogoče bova enega ali dva zamrznila (če jih bo toliko), ker pač… nikoli ne veš, ampak vsekakor upam, da se bo en svež spet prijel, kot v prvo in naprej sploh ne bova rabila razmišljati.
—> NADALJEVANJE
