Ob začetku leta 2013, se je v meni nekaj spremenilo. Z partnerjem sva bila skupaj že skoraj šesto leto in zdelo se mi je, da je nastopil pravi čas za naslednji korak, čas da si ustvariva družino. Kot vse, sem tudi jaz bila polna optimizma, prepričana, da bom čez dobrih 9 mesecev k sebi že stiskala svojo štručko. Vendar ni vse tako lepo, tako lahko.

Po nekaj mesecih poskušanja nama še vedno ni uspelo, a se nisem pretirano obremenjevala… bo pa drugi mesec, sem si mislila. Zavedala sem se, da ne uspe vsem takoj. A, kar naenkrat je bilo leto dni naokoli, jaz pa še vedno nisem bila noseča. Čas je bil za obisk pri ginekologu.

Glede na to, da sem bila stara 23 let, imela redne menstruacije in ovulacije, je ginekolog sklepal, da bo vsekakor šlo naravno. Spremljala sva moje ovulacije z ultrazvokom, vsaki mesec me je bodril, da zdaj pa bo.

Po 2 letih spremljanja z ultrazvokom in uporabo hormonske terapije (Clomid) nama še vedno ni uspelo, jaz pa sem se v svoji koži počutila vsak mesec huje. Seveda je obstajala tudi možnost, da je težava prisotna pri partnerju, zato je oddal vzorec semena pri dr. Rešu v Dravljah in preiskavo ponovil čez 3 mesece. Njegovi izvidi so bili super. Zdaj sva vedela, da problem tiči nekje drugje.

Ginekolog me je januarja 2017 napotil na HSG preiskavo, kjer se je izkazalo, da so moji jajcevodi prehodni, slika maternice je bila lepa in na splošno naj bi vse štimalo. Nekako pa mi vse skupaj ni dalo miru. Minilo je že četrto leto najine poti do otroka, midva pa še vedno nisva vedela na čem sva in zakaj otroka še vedno nimava.

Decembra istega leta me je ginekolog operiral, imela sem tako histeroskopsko, kot tudi laparoskopsko operacijo. Po operaciji sem se zbudila s hudimi bolečinami. Ob viziti mi je bilo hitro jasno zakaj je temu bilo tako. Odkriti so bili neprehodni, zaraščeni jajcevodi in pregrada v maternici – vse je bilo zdaj odstranjeno. Hkrati mi je bila postavljena tudi diagnoza PCOS in podan je bil predlog, da greva s partnerjem direktno na OBMP, kajti naravno ni bilo veliko možnosti za zanositev. Odločila sva se, da greva in se prijavila na kliniko v Mariboru. Čakalne dobe so precej dolge – skoraj 1 leto je preteklo preden sva prišla do najinega prvega postopka v novembru 2018. Dodatnih preiskav praktično ni bilo, saj sem imela vse možne preglede in posege že opravljene. Določen nama je bil kratek protokol IVF-a.

12 dni špikanja. Sliši se grozno, vendar ko si enkrat na tej poti in je želja velika ni nič tako težko. Na terapijo sem se odzvala super, vse je potekalo kot bi moralo. Na dan punkcije, sem pridelala 4 celice. 1 zarodek (morulo) so mi po vstavili 3. dan po punkciji, preostala dva zarodka so zamrznili. Z rezultatom sva bila absolutno zadovoljna.

Po transferju je sledilo mučnih 14 dni čakanja na rezultate. Nekako hočeš odmisliti vse, pa vendar ni minilo 5 minut, da ne bi pomislila in se spraševala ali se kaj že dogaja v trebuščku ali ne. Ker sem že na splošno neučakana oseba, sem test naredila po enem tednu in prvič po 6. letih me je pričakal pozitivni test nosečnosti. Ko zdaj razmišljam o tem trenutku, ne najdem besed, s katerimi bi opisala kako sem se počutila. “Vesela” je mnogo premila beseda za moje tedanje počutje.

Nosečnost sem si potrdila še s krvnim testom in četudi vrednost hCG (nosečniški hormon) ni bila ravno visoka, sem ostala optimistična, niti pomislila nisem, da bi lahko šlo kaj narobe. 3 decembra sem imela uradni krvni test še na kliniki v Mariboru kjer so mi prav tako potrdili nosečnost, mi čestitali in me naročili na ultrazvok čez 2 tedna.

Vesela, polna pričakovanj sem ta dan (17.12.) komaj dočakala, tako zelo sem si želela videti svojo pikico na monitorju. Namestila sem se na tisti naš stol, katerega verjamem da ima že marsikatera poln kufer. V pričakovanju krasnih novic, me je streznila kruta izjava zdravnice: “Ne vidim nosečnosti v maternici”. Svet je obstal, svoj srčni utrip sem čutila po celem telesu. Počutila sem se izdano, jezno, žalostno, razočarano. Kako sem preživela naslednje dni se raje ne spominjam, ker so to bili najhujši dnevi v mojem življenju. Izgubila sem del sebe, počutila sem se nemočno in jezna sem bila, da sem rojena v tem telesu. Jezna sem bila nase, občutek krivde je bil močno prisoten, četudi brez pravega razloga. Moja pikica je bila v desnem jajcevodu. Odločila sem se, da bom stvar rešila v svojem kraju, pri svojem ginekologu.

Zakrvavela sem dan po ultrazvoku in krvavela naslednjih 14 dni. Z ginekologom sva spremljala nivo hCG, ki pa je 4.1.2019 narasel, namesto da bi padal, zato sem šla spet pod nož – posledično mi je bil odstranjen desni jajcevod. Fizične bolečine niso bile hude, psihično pa mislim, da je to stvar, ki je nikoli ne pozabiš, le naučiš se živeti s tem. Takrat sem nekako obupala nad vsem in res verjela v to, da mi očitno ni usojeno. Niz slabih novic, slabih rezultatov v zadnjih letih, je začel zares močno vplivati name in težko sem ostajala pozitivna.

Po kakšnem mesecu dni, sem se začela počutiti bolje. Vedela sem, da lahko to prebrodim le jaz, nažalost ne more tega storiti nihče drug namesto mene. Partner je bil tisti, ki mi je dal moč, da sva se skupaj odločila za ponovni postopek, tokrat z zamrznjenčkom. V drugo mi je bilo vse malo bolj domače, malo bolj jasno, razumljivo in na splošno manj psihično naporno. Kot v prvo, sem tudi po tem prenosu test opravila čez teden dni in tudi tokrat se je obarvala druga črtica.

Veselje je bilo veliko, a hkrati je bil prisoten strah zaradi predhodnih zapletov. Bala sem se krvnega testa, bala sem možnosti ponovne izvenmaternične nosečnosti, bala sem se, da na ultrazvoku pikica spet ne bo v maternici. Na srečo sem si prvič oddahnila, ko so bile moje vrednosti hCG kar 3x večje, kot v prvo. A… ta sreča ni trajala dolgo, saj so se v 6. tednu pojavili rjavi izcedki. Brez odlašanja sem šla do osebnega ginekologa, ki je potrdil nosečnost v maternici in mi predpisal progesteronsko podporo. Štiri dni po tem pa sem na ultrazvoku že lahko videla srčni utrip mojega fižolčka. Od veselja bi me lahko pobralo.

Zdaj sem že v 16. tednu, hitim v 17. in moram priznati, da je res tako kot pravijo ostale – vsa ta leta, ves ta trud, vse je pozabljeno, ko vidiš kako malo bitjece raste v tebi. In res je, za vse nas nekje posije sonce. Ob pravem času…

**Nina**