Danes sem se iz postelje pobrala kot invalid… celo noč sem namreč spala na enem boku in ko sem se zbudila, sem mislila, da mi bo odpadel. Takoj ko sem povšter zbrcala stran – češ, da bi se noge zravnale in bi si bok malo odpočil, me je spet začel bolet hrbet. Začaran krog…
Dragi je prišel že zgodaj domov, tako da sva se lahko cel dan crkljala in skupaj počivala… za kaj drugega tudi nisem bila. Prebava me še kar teži, danes se počutim, kot, da bi imela cel kup zraka notri in vse nekam tišči. Ko nekaj pojem je malce bolje, ampak spet, nisem ravno navdušena nad hrano in nič mi ne sede dobro. Meh…
Okoli 14.00 sva se odpravila v BTC – nekaj sem skočila iskati za mamo, spomnila pa sem se tudi, da bi si kupila termofor ali nekaj podobnega, ker tale bolečina v hrbtu je res močna in vztrajna (pa tudi ničesar takšnega nimam doma – to je dobro imeti tudi med menstruacijami, katere sicer upam, da bodo najmanj 9 mesecev odsotne). Skočila sem pogledati v Muller, ker sem se spomnila, da sem jih enkrat videla na otroškem oddelku in res sem jih tam tudi našla. Sem se pa raje odločila za grelno ‘blazino’ v obliki zajčka. Vsebuje koščice češenj in segreje se jo v mikrovalovni pečici. Baje da dlje zadrži toploto kot termofor, no pa še veliko bolj prisrčna je videti. Takoj ko sem prišla domov sem jo stestirala in hrbet, pa tudi maternica oz. ves sprednji del, sta mi bila zelo hvaležna. Psička je bila sicer razočarana, ker ‘igrača’ ni bila zanjo, ampak bo morala preboleti (obožuje plišaste igračke).
Nov ‘simptom’, ki sem ga danes opazila, je močnejši voh – ko dragi pokadi cigareto in potem pride k meni, mi tako zelo smrdi, da mu kar usta prekrijem. Ko sva bila v Mullerju, kjer je seveda prisotnih cel kup dišav, mi je bilo kar malo preveč vse skupaj, pa me načeloma čisto nič ne moti. Noben vonj mi ne dvigne želodca, ali povzroči slabosti, samo zdi se mi, da močneje vonjam in zaznavam vonjave, ki jih mogoče drugač ne bi… lahko pa, da si samo domišljam, kdo bi vedel.
Ker so na našem koncu že močno začeli s pokanjem okoli 19.00, najine psičke je pa tega zelo strah, sva se z dragim zavlekla v posteljo in jo malo pocrkljala, da bi se počutila bolj varno. Dragega je kaj hitro zmanjkalo, mene pa seveda ne, ker ne morem spati, ko ona laja… sem pa vseeno malo poležala in začuda je bila bolečina v hrbtu veliko boljša in čisto vzdržna. Ko sem počivala sem malo razmišljala ali bi jutri zjutraj, prvi dan novega leta in 9. dan po transferju, zbrala pogum in naredila urinski test, ampak nisem še prišla do odločitve. Še vedno me je preveč strah, da me ne bosta pričakali dve črtici… Po drugi strani pa bi zelo rada vedela na čem sem. Bomo videli kako se bo to odvilo… Zadnje čase imam tako zelo mešane občutke – počutim se nosečo, potem pa na trenutke kar mislim, da bom slej ali prej kri zagledala na vložku. Danes so se namreč vrnili krči, ki pa so malenkost bolj podobni menstrualnim, čeprav še vedno precej drugačni… in to se potem vse igra z mojimi mislimi.
Kakršen koli rezultat bova dočakala v novem letu, ga bova skupaj zmogla preživeti. Res si močno želiva otročka, ampak morava pa biti tudi srečna in hvaležna za življenje in odnos, ki ga imava… brez otrok.
Vsem nam, ki si tako zelo želimo dočakati tisti magičen plus oz. dve črtici, želim, da to čim prej zagledamo, tistim, ki ste pa že v ‘blaženem stanju’, pa želim čudovito in zdravo nosečnost do konca!
Srečno, zdravo in veselja polno leto 2015!
