Danes sem se zbudila malo prepozno… sicer vedno potegnem precej dolgo (res nisem jutranji tip), ampak glede na to, da sem pričakovala obiske ob 13.00, je bilo spanje do 11.00, res malo pretirano. Hormoni so krivi, zagotovo… hehe.
Ko sem se zbudila, sem imela še malo časa, da stanovanje v red spravim, ker se mi dan prej ni dalo čisto nič premakniti. Ob začetku pospravljanja sem se počutila čisto običajno, jajčnikov sploh nisem čutila in moram reči, da sem bila prav jezna – nekako se mi zdi, da se premalo dogaja tam notri, če nič ne čutim. No, po živahnem sesanju stanovanja, sem se hitro premislila, ker sta me oba tako močno zagrabila, da sem kar malo usločeno hodila. Ampak, takoj ko so prišli (super) obiski in smo se zavlekle na kavč, je vse spet lepo popustilo.
Ob prijetni družbi so ure neverjetno hitro minevale in kmalu se je že stemnilo. Sestrični sta odšli, jaz pa sem skuhala večerjo za dragega in zase, ker sem bila, kljub nenehnemu grizljanju piškotkov, čipsa in še česa, že precej lačna.
Deseta ura zvečer je prav tako prišla zelo hitro in čas je bil za ‘zadnjo’, 5. injekcijo Menopurja. Zdaj sta mi bila priprava in špikanje že čista rutina, vseeno pa sem upala, da mi tega kmalu več ne bo treba početi. Jutri zjutraj me končno čaka prvi ultrazvok, kjer bom izvedela kaj se je dejansko dogajalo ves ta čas in kako bomo postopali naprej. 7.30 zjutraj je kar huda ura za nas nočne ptice, ampak vseeno sem se veselila (da bi pa kaj prej šla spat, pa bog ne daj, a ne). Veselila sem se tudi potepanja z mami, tako da petek res ni mogel priti dovolj hitro…
