Čeprav je bil urinski test na 12. dan po prenosu precej nedvomljiv, moji nosečniški simptomi pa tudi močno prisotni, sem vseeno nestrpno čakala na potrditev s strani krvnega testa. Četudi sama nisem nikoli doživela biokemične nosečnosti, splava ali kakšnega drugega zapleta (enostavno sem ali pa nisem zanosila) se mi je v misel vseeno znal prikrasti kakšen negativen scenarij – prekletstvo preobsežnega znanja, najbrž.
Torej na krvnem sem se nadejala podobnega rezultata kot v prvo in upala, da vse poteka kot mora.
Ko sem se zjutraj zglasila na oddelku, sem hitro ugotovila, da sem sama, edina. Nobene druge punce s transferja ni bilo na spregled. Sestra Cvetka me je zagledala na vhodu v ambulanto in moje misli potrdila z: “No, vsaj ena je prišla.” Jaz pa sem se ji nasmejala in odvrnila: “Sem vas ubogala in nisem dobila menstruacije.” (to mi je namreč zabičala po prenosu). 🙂
Kri mi je vzela prijazna, mlada medicinska sestra in mi potihem že čestitala, ko sem povedala, da je urinski test bil pozitiven.
Zahvalila sem se in odpravila po nekaj opravkih. Po rezultate mi je bilo naročeno priti okoli 12. ure. Čeprav sem sprva mislila, da se mi bodo ure vlekle, so mimo odletele kar hitro in že sem bila nazaj na oddelku.
V ambulanti so mi vse sestre čestitale, predale rezultat krvnega testa (ki je prikazal lepih 3734,6 U/L), navodila za naprej ter datum za prvi, potrditveni ultrazvok (zdaj je praksa takšna, da ženska pride nekako v 8. tednu in ne prej, kar se mi zdi super – da se na UZ dejansko vse že lepo vidi in ni nobenega ugibanja). Zahvalila sem se in vsa blažena zapustila oddelek.
—> NADALJEVANJE
