Kljub temu, da me je na krvnem testu pričakal res lep rezulat in kljub temu, da so se simptomi nosečnosti še stopnjevali vse do prvega, kontrolnega ultrazvoka, si nisem mogla pomagati, da ne bi bila živčna in rahlo v skrbeh – kaj pa če ne bi bilo videti plodu, kaj pa če bi bil premajčken, kaj pa če šlo za izven maternično nosečnost, kaj pa če, kaj pa če… Sicer me te misli niso preplavljale, nisem ves čas o tem razmišljala, a bolj kot se je približeval datum za pregled, bolj nestrpna sem postajala. Hkrati sem se tega dne veselila in hkrati bila precej prestrašena.
Na dan pregleda sem malega odpeljala v vrtec in se kar peš odpravila proti stari porodnišnici, saj je slabost še vedno bila precej močna in vožnja z avtobusom mi res ni preveč dišala. Po poti sem počasi premlela eno banano, toliko da sem nekaj spravila v želodec, a več kot to ni šlo. Na srečo mi tudi v čakalnici ni bilo zelo slabo, tako da sem nekako zdržala dobre pol ure sedenja.
Ko sem se končno ulegla na mizo in pripravila na pregled, mi je srce močno razbijalo – nestrpno sem čakala dobre novice. In na srečo sem jih tudi dobila. Prisotna je bila gestacijska vrečka in tisto kar je najpomembneje – plodek s srčnim utripom.
Dobila sem slikico, jo že na hodniku hitro slikala s telefonom, poslala dragemu, potem pa srečno odpeketala proti domu. <3
Hvala vesolje.
