Po neuspelem svežem postopku v marcu prejšnjega leta, ki me je čustveno precej uničil, sem se odločila vzeti konkretno pavzo in se distancirati od vsega, uživati življenje brez, da bi se vsak dan vrtel okoli tega, da skušava zanositi. Čez čas in skozi več neuspelih postopkov, ti vse skupaj kar nekako prevzame življenje. Plani, načrtovanje prihodnosti, vse se nekako ustavi ali pa prilagaja umetni oploditvi in tega sem bila že konkretno sita. Mož je bil nekaj časa nad mojo odločitvijo kar razočaran, pričakoval je namreč, da bova že v maju šla po enega in edinega pingvinčka, ki nama je ostal (tako sem se tudi dogovorila z dr. Ban in celo dobila napotnico), a preprosto nisem bila pripravljena.
Osredotočila sem se na druge reči, čez poletje smo uživali na morju, septembra praznovali 3. rojstni dan malega, novembra pa sem končno šla na ponovni posvet/novo napotnico za zamrznjenčka.
Z Banovo sva se dogovorili, da bo transfer delan z nizko dozo FSH (75 i.e. Gonala), ker sem imela slabo izkušnjo z Estrofemom iz čisto prvega postopka, ko sva prav tako prenesla zamrznjčka, ki pa se ni obnesel. Čeprav takšno terapijo prakično več ne predpisujejo, naredijo izjemo v kolikor so bile prisotne težave z Estrofemom, spontani ciklus pa tudi ni najbojša izbira in pri mojih daljših ciklusih, se tega vsekakor nisem želela iti.
Menstruacija se seveda ni uskladila z reprodukcijo in njihovim programom v mesecu decembru, zato smo štartali v januarju 2019. “Privlekla” se je 6.1.2019, sprejem pa sva opravila 4. dan ciklusa in takrat sem tudi dobila vso terapijo, z njo pa začela 7. dan. Prva kontrola estradiola v krvi je bila 10. dan ciklusa in ker nivo še ni bil nad 0.40, na ta dan še ni bilo UZ-ja. Tako sem spet prišla nazaj naslednji dan, oddala kri in opravila UZ, kjer je dr. Pinter našla 3 folikle, dva po 11mm in eden 9mm. Sluznica je bila že ugodnih 8mm.
