Če me je kaj zares skrbelo tekom celotnega postopka, je to bil seveda transfer. Na to ni vplivalo samo dejstvo, da sva enkrat ostala brez transferja, ampak tudi to, da enkrat zamrznjenček že ni uspel in pa seveda tista mala možnost, da zarodek ne preživi odmrznitve (čeprav je danes zahvaljujoč vitrifikaciji in zamrzovanju samo najboljših zarodkov, odstotek zarodkov, ki preživi, zelo visok).
Kot je v navadi, sva prišla ob 7.30 na oddelek, podpisala papirje, nato pa sem se nazaj vrnila sama, okoli 10.30. Mož je medtem vzel malega, da sta šla malo po nakupih.
Ko sem se vrnila na oddelek, sem na vratih ambulante previdno vprašala sestro ali transfer sploh bo in z nasmeškom mi je prikimala. Pospremila me je v garderobo. Ta dan je bil precej delaven in vse garderobne omarice so bile zasedene. Preoblekla sem se za zaveso, v žep pospravila osebno izkaznico in se pridružila puncam v čakalnici.
Sedela sem morda 15, 20 minut in že sem bila na vrsti. Transferje je opravljala dr. Bokalova. Z njo sem se srečala že večkrat, tudi na simpoziju, torej ne kot pacientka in moram reči, da sem se kar malo čudno počutila v tej situaciji. Ta dan je delovala zelo dobre volje, celotna ekipa v sobi je bila dobro razpoložena, čutiti je bilo pozitivno energijo. Pa da vidimo, kako se bo to obneslo, sem si mislila.
Zlezla sem na tisti (prekleto) visoki ginekološki stol in se skušala udobno namestiti, kolikor je to pač mogoče v tej poziciji… noge se mi vedno malo zakrčijo, ne morem si pomagat. 🙂 Dr. Bokalova je pričela sprva samo z ginekološkim pregledom in (kot že nekaj ginekologov pred njo) ugotovila, da imam od poroda precej uvit maternični vrat. Malo se je pomatrala, a me pomirila, da bo vseeno mogoče lepo opraviti transfer. Bila sem precej navdušena nad njenim delom in natačnostjo, če sem iskrena. Po nekaj minutah se je iz laboratorija zaslišal glas: “Vredu je.” Usedla sem se in počasi zlezla iz mize. Zahvalila sem se vsem in jih prosila, da se več ne vidimo tule, lahko samo čez, v sosednji stavbi (porodnišnici).
Zglasila sem se še pri sestri Cvetki, ki mi je zabičala, da pridem na krvni test in da ne nikakor ne smem dobiti menstruacije (zdaj sva skoraj na ti – čisto prevečkrat sva se že videli). Poslovili sva se, zapustila sem oddelek in čez nekaj minut sta me zunaj že pobrala moja dva fanta. Dragi mi je šel kupit kavico na Petrol, da si malo dvignem pritisk, ko smo prišli domov, pa sem si iz sosednje restavracije privoščila lignje na žaru – malo za hec, ker med ženskami velja neka ideja, da naj bi pomagali pri vgnezditvi, malo pa zato, ker sem si jih pač zares zaželela.
