Kaj naj rečem… dolgčas mi res ni bilo. Bolečine/krči v jajčnikih in hrbtu so se začeli že na dan transferja. Takrat sem jih pripisala še punkciji – sklepala sem, da se krčijo in da se vse spravlja nazaj na svoje mesto. A, ko so se te nadaljevali še prvi, drugi, tretji dan, sem že malce začela študirati o čem se gre. Čudno mi je bilo, da me tako matrajo jajčniki in hrbet in seveda odmislila možnost zanositve, saj sem imela vstavljen 10-celični zarodek, ki bi postal blastocista šele po dveh dneh od transferja in se vgnezdil še najmanj dva dni po tem… torej te bolečine sigurno niso vezane na vgnezditev/zanositev. Ampak kaj zaboga pa so potem?!
Poleg teh (vedno prisotnih) bolečin, sem postala tudi precej čustvena – hitro sem se razjezila, še posebej na boljšo polovico (oprosti dragi), pa zjokala sem se za vsako neumnost. Čeprav je bil to tisti pozitiven jok (ko sem gledala kak dober film ali ko me je mali objel in pripopal lupčka), mi je šel vseeno krepko na živce, no… sama sebi sem šla rahlo na živce. Kaj poznano? 🙂
Skoraj vsak dan sem na seznam za ‘odkljukat’ lahko dodala kakšen nov simptom – prsi so me začele malo ščipat/bolet, bradavice so postale izredno občutljive in bile ves čas ‘pokonci’, ampak to sem pripisovala progesteronu. Na obrazu so mi po bradi in vse do ušes oz. za ušesi, razpasli mozoljčki, čisto hormonski – kot bi padla v najhujšo puberteto. Pojavila se je lahkota, ki me je presenetila s svojo intenzivnostjo in pogostostjo. Slabost sem občutila le tu in tam, nič posebnega in tudi to sem pripisala progesteronu. Pogosto me je začelo zebst/trest in postala sem izredno utrujena (vsak dan sem šla z malim popoldne spat za par ur, pa še to mi ni bilo dovolj).
Nekaj kar se mi je vleklo že par dni, ampak sem danes, 7. dan po transferju, najbolj občutila, je lulanje – tišči me ves čas, ne glede na to koliko spijem ali koliko imam potem dejansko za polulat. Ves čas imam občutek napetosti, polnosti v področju maternice in mehurja. Prvih nekaj dni me je dajala tudi nespečnost, ki je bila povezana z bolečinami in neudobnostjo, pa tudi s psiho verjetno (saj veste kako je… človek nehote razmišlja ali bo ali ne bo, ali je tokrat namenjeno ali ne).
Danes sem bila tudi ekstra požrešna, zvečer me je spet nekaj zvijalo po maternici in jajčnikih, zelo podobno kot me tik preden se ulije menstruacija, zato sem zelo previdna s svojimi mislimi/upanji in še vedno gledam vložek vsakič, ko se usedem na wc – ali je že krvav ali ne.
Skratka… kup enih simptomov pa šele na polovici smo. Vseeno mi je ta teden dni minil presenetljivo hitro in mislim, da sem se kar trdno odločila, da tokrat ne bom delala urinskega testa doma, ampak počakala še teden dni in šla na krvnega po rezultate, če do takrat ne pride menstruacija. Malo sem že sita pomakanja palčk v urin in črvičenja po trebuhu, ko čakam na rezultate, ki pa ponavadi razočarajo…
—> NADALJEVANJE
