“So zmage, ki vodijo v slepe ulice,
a tudi porazi, ki odpirajo nove poti.”
Najina skupna pot se je začela konec leta 2011, ko sva se spoznala preko spletnega portala ona-on.com. Ker sva se nekako ujela, sva si začela pisati preko e-maila. Pisma, ki so bila res dolga, sva si pisala vsak dan in občutek sva imela, da sva si zelo podobna, da podobno razmišljava in gledava na svet. Po kakšnih dveh tednih dopisovanja sva se dogovorila, da se srečava in od takrat naprej so se stvari začele odvijati s svetlobno hitrostjo. Takrat sva bila stara jaz 27 in on 29 let. Kmalu sem se preselila k njemu in tako so se začeli pogovori o družini. On bi sicer še počakal, jaz pa sem si hitro želela družine, ampak kljub nezaščitenim spolnim odnosom že od vsega začetka, do zanositve ni prišlo. Tako sem proti koncu leta 2012 obiskala ginekologa, ki naju je takoj napotil v ambulanto za neplodnost v Mariboru (partner je imel v otroštvu operacijo zaradi nespuščenih mod, jaz pa imam revmatoidni artritis), medtem pa je predlagal, da dava skozi nekaj ciklusov s klomidom. Vendar uspeha ni bilo.
V začetku maja 2013, sva imela prvi posvet pri dr. Reljiču. Dobila sva napotnice za preiskave kot vsi ostali in na podlagi izvidov smo se odločili, da greva na inseminacijo. Dve inseminaciji sta bili neuspešni, zato je doktor predlagal, da greva kar na IVF-ICSI postopek.
Vsa srečna greva v prvi postopek, polna upanja, da nama uspe. Injekcije niso bile noben problem, prav z veseljem sva vse to počela. In potem je nastopila punkcija. Po opravljenih punkcijah pride doktorica, da vsem ženskam pove koliko celic so pridelale. Na vrsto pridem jaz in pove mi, da… je samo 1. S solzami v očeh komaj čakam, da lahko grem domov. Punce, s katerimi smo se spoznale, so me spodbujale, da potrebuješ tako ali tako eno samo, tisto ta pravo. Transfer je bil določen za tretji dan po punkciji. Prideva tja, čakava, zadnja na vrsti. Z žalostjo povedo, da se celica ni oplodila. Razočaranje je bilo hudo, ampak sem se nekako potolažila, da je prvi postopek tako ali tako testen – da vidijo, kako odreagiraš na zdravila.
V drugem postopku sva šla ponovno v kratek protokol, ampak z višjim odmerkom zdravil. Malo več celic je bilo, ampak se spet nobena ni oplodila. Žalost je bila res velika, jokala sem kot dež, nekje na robu depresije, najraje bi umrla. Ampak sva se odločila boriti naprej.
Tretji postopek – zamenjali so zdravila in naju dali v dolgi protokol. Injekcije sem si že prav s težavo dajala in jokala poleg, prava muka je že bila. Tokrat je bilo celic največ, ampak spet ni bilo uspeha. Vedno, ko sva prišla na transfer, sva prišla zadnja na vrsto – tako da sva že vedela, koliko je ura in da spet ne bo nič. Spet jok, partnerju sem verjetno 100x rekla, da greva lahko narazen in da mu dam možnost, da si ustvari družino, ker je očitno z mano ne bo imel. Seveda ni bil za to… njemu je bilo dovolj, da imava drug drugega, otrok pa je potem samo nadgraditev zveze. Pri meni je bilo vse skupaj toliko težje, ker živimo na kmetiji in si nikakor nisem mogla predstavljati živeti brez otrok, brez veselja, tišina in na stara leta, samota. Je pa res, da sva se midva ves čas ogromno pogovarjala, vse skupaj naju je samo še bolj povezalo. In tako sva vedno iskala rešitve, da bi prišla do otroka.
Potem sva začela razmišljati, da bi šla tudi na Češko, če bi pač bilo potrebno, tako da sva to opcijo že dokaj hitro spoznala in imela v mislih. Sicer pa nama tudi posvojitev ni bila sporna, če bi prišlo tako daleč. Pred četrtim postopkom naju je doktor napotil še na genetiko, ampak so izvidi nazaj prišli b.p.
V četrtem postopku so se odločili, da bom jemala Aglurab, partnerju so naredili biopsijo, k celicam pa dodali neko snov, sredstvo, ki bi naj pomagalo, da bi se oplodile Ampak spet ni bilo sreče, celice so sicer bile, ena bi naj celo bila oplojena in se začela razvijati, a je do tretjega dne propadla.
Doktor si je res vzel čas za naju in nama vse podrobno obrazložil. Povedal nama je, da po njegovem mnenju nadaljevanje s postopki, nima smisla, ker verjetno uspeha ne bova doživela. Predlagal je, da poda predlog na državno komisijo za darovano žensko celico. Žensko celico pa zato, ker niso nikoli znali pojasniti, kje tiči vzrok, da niti do oploditve ne pride. Ja, partner je imel slabši spermiogram, jaz zmanjšano zalogo jajčec, a doktor je vedno znova zatrjeval, da so najini izvidi dovolj dobri, da bi z ICSI postopkom moralo uspeti. Ampak ni, na žalost.
Šla sva do psihologa, sociologa in pravnika, da so nama vse obrazložili in naju ocenili. Kasneje sva s komisije dobila pošto, da imava postopek odobren. Zdaj je bila odločitev samo na nama, če in kdaj bova šla v to. Svetovano nama je bilo, da se odpraviva v tujino in ne čakava na celico doma.
Takrat sva se odločila, da si vzameva nekaj časa zase in da dava vse skupaj malo na stran. Kmalu je padla odločitev, da se poročiva in tako sva potem še istega leta, 2017, dala na CSD vlogo za posvojitev. Zbrala sva vse potrebne papirje in opravila razgovore. Medtem ko je tekel postopek, sva sprejela odločitev, da vseeno poskusiva s Češko.
