“Če želiš imeti, česar še nikoli nisi imel,
moraš narediti nekaj, česar še nikoli nisi naredil.”
Decembra sva šla na obisk k prijateljema, ki živita v Brnu – starejši par, ki ni mogel imeti otrok. Leta 2012 sva njo spoznala v Zagrebu na koncertu Oliverja Dragojevića, kasneje še moža in tako smo postali pravi prijatelji, bi rekla, da kar neke vrste družina. Ker je bil december smo se družili na ta predbožični čas. Ob tej priložnosti smo šli tudi pogledat kje je klinika Reprofit. Pred najinim obiskom sva se namreč o kliniki že pozanimala in stopila v kontakt z njimi ter se počasi pričela dogovarjati za postopek. Nisva se odločila za darovano žensko celico, ampak kar za darovani zarodek. Razlog niti ni bil toliko denar (ta postopek je definitivno cenejši), ampak bolj razmišljanje, da če bi vzela celico, to še ne bi pomenilo, da bi se ta tudi oplodila in da bi naju na koncu dejansko pričakal zarodek oz. transfer. Meni je bilo dosti lažje, ker sem imela v mislih, da dobiva zarodek, ga vstavijo in je to to. Vedela sem, da je zdaj vse skupaj v rokah »tistega tam zgoraj«. Vedela sem, da sem jemala zdravila, ki so bila potrebna, da sem bila sproščena ter predvsem zaupala v to, da na kliniki vedo, kaj počnejo. Brez strahu ali se bo kaj sploh oplodilo, brez čakanja in nervoze. In tako sva se odločila za zarodek. Gor sva morala poslati izvide, izpolniti neke vprašalnike glede zdravstvenih zadev. Partner je moral še poskrbeti za določitev krvne skupine in pa jaz še na sveže krvne preiskave za hormone. Pa obisk pri ginekologu, ki je potrdil, da je vse u redu.
Tekom dogovarjanja še izbereš lastnosti oz. karakteristike darovalcev in potem se vse skupaj začne. Oni poiščejo v bazi primeren zarodek in ti pošljejo ponudbo. Nama so našli samo en zarodek, ki je ustrezal najinim kriterijem, nisva nič komplicirala in sva ga kar izbrala. Izveš pa darovalčevo višino, težo, barvo las in oči, krvno skupino in stopnjo izobrazbe. Ko je to urejeno, se postopek začne. Doktor tam pregleda vso dokumentacijo in na podlagi izvidov predpiše primerno terapijo. Ko je zadeva že dovolj daleč, moraš na določen dan v ciklusu iti še na pregled k ginekologu, da ti izmeri debelino endometrija. Rezultat javiš gor in na podlagi tega določijo datum transferja. Je pa zelo praktično vse skupaj, ker se lahko vse dogovarjaš preko elektronske pošte in si prihraniš pot. Ko so nama določili datum, sva šla kakšen dan prej gor, ker sva tisti čas bivala pri prijateljih in nisva imela skrbi glede nastanitve. Moram reči, da sem bila takrat sproščena kot še nikoli.
Tisti čas prej, ko sva bila v Brnu, smo izkoristili predvsem za druženje, raziskovanje Brna in uživanje. Na dan transferja je šla prijateljica z nama, da je bilo malo bolj sproščeno vse skupaj. Če bi bila sama, bi bila verjetno kar precej nervozna. Ko smo prispeli do klinike, je sicer bilo malo nervoze, čisto vseeno ti vsekakor ni. Ampak ko smo prišli v kliniko, same pohvale – nič ne rabiš iskati, se ne loviš po stavbi, ampak te lepo vodijo in so zares prijazni. Lepo razložijo vse, tudi večkrat, če je potrebno, brez problema. Pred transferjem sva imela še kratek pogovor z doktorjem, potem pa je prišel na vrsto transfer.
Na ekranu smo lahko videli zarodek, potem pa še dobili sliko, ko je bil že vstavljen. Partnerju je še zdaj žal, da ni slikal zarodka. Doktor nama je po transferju zaželel vso srečo, malo sem odležala in je to je bilo to. Potem te še napotijo v računovodstvo, da plačaš in je tukaj stvar končana. Je pa res, da sva se lahko vedno obrnila na njih, če naju je kaj zanimalo, tudi potem, ko se je celoten proces zaključil.
Naslednji dan sva se odpravila nazaj domov, šla po drugi poti in si ogledala še Bratislavo. Skoraj cel dan sva prehodila, bila v gibanju in zares uživala. Ko sva prišla domov, sem sicer nekaj dni počivala in nisem počela nič fizično napornega. Sem pa cel čas nekaj počela, hodila na sprehode, brala, poslušala glasbo in čakala na dan, ko naj bi naredila test. Čeprav me je mikalo, da bi test naredila že prej, sem si rekla, bom počakala, nima smisla, da prehitevam in se sekiram že prej, če ne bo pozitiven test. Večer pred testom sem bila res že nestrpna, ponoči sem se zbudila in ker sem morala na wc, sem kar sredi noči naredila test. V kuhinji sem čakala, da je minil potreben čas in potem šla s strahom pogledati… pričakal me je pozitiven test. Seveda sem zbudila moža… oba srečna, da je uspelo. Normalno, od adrenalina nisem do jutra zatisnila očesa. In potem se je začelo – javila sem domov mojim, oba presrečna, da bosta končno dobila vnuka. Moram reči, da je po tem nastopil čas, odobje, ko sem bila najsrečnejša na svetu, komaj sem čakala, da bom postala mama, da se nama pridruži otrok.
In potem doživim šok…
