Ko so mi vstavili kateter za epiduralno (kar je bilo mimogrede popolnoma neboleče) in začeli dovajati anestetik, smo ugotovili, da mi pravzaprav nič kaj dosti ne zaleže. Kljub večkratnim dozam, se mi je bolečina zmanjšala iz 10 na mogoče 8 ali 7. Nisem občutila nobenega strašnega olajšanja. Anesteziologom sicer ni bilo jasno zakaj in sklepali so, da sem pač veliko bolj občutljiva od večine ljudi. Minevale so ure, popadki so prihajali na dve minuti ali celo na minuto in odplavala sem v nek svoj svet. Bolečina je bila še vedno huda, vendar malenkost blažja po večkratnih dozah anestetika.
Začela sem čutiti močan pritisk navzdol in babica je bila optimistična, da bomo kmalu začeli potiskati, kar se je res tudi zgodilo – telo me je začelo siliti na potiskanje in z vsakim popadkom sem pritisnila, kolikor sem lahko, vendar nisem čutila, da dejansko kaj dosegam s temi potiski. Ker sem prejela toliko anestetika, so mi noge in zadnjica bolj kot ne odpovedali – noge sem še nekako premikala, vendar zadnjice nisem mogla dvigniti oz. izjemno težko. Babica me je sicer usmerjala in govorila kaj in kako, vendar jaz sem lahko le ležala na boku in pritiskala ob vsakem popadku.
Po kakšni uri sem videla, da je babica bila precej nezadovoljna s potekom in nekako ‘obtoževala’ epiduralno – češ da se je vse skupaj zdaj zaustavilo, ker sem vzela epiduralno in ne morem dobro potiskati, se namestiti v pravi položaj. Realnost je bila daleč od tega…
Ko je potiskanje trajalo že precej časa, so poklicali zdravnico, ki me je pregledala in ugotovila, da je mali v napačni legi in še precej visoko. Bil je v t.i. temenski vstavi, kar pravzaprav pomeni, da je imel na ‘izhodu’ vrat oz. zadnji del glavice (teme), namesto da bi z glavico, obrazom, gledal proti ‘izhodu’. Preverila je, če ga lahko obrne, pa ni šlo, zato je predlagala carski rez. V roku 15 minut so me imeli pripravljeno in me peljali v operacijsko sobo. Ker sem že imela kateter za epiduralno, so mi epiduralno samo poglobili in tako sem lahko ostala budna cel čas posega, čeprav sem bila precej omamljena in zelo umirjena (za kar so bila odgovorna pomirjevala, sklepam).
Po najbrž nekaj minutah (ki so se meni zdele, kot cela večnost), so na plan potegnili našega sončka. Sicer sem bila nekaj na pol budna, ampak takoj sem ga zaslišala jokati in tudi videla sem ga, ko so ga vzdignili nad mano. Sekundo po njegovem prihodu, se je že polulal in vsi so se smejali in bili zadovoljni z njegovo ‘pripravljenostjo’ na novi svet. Potem so ga odnesli in iz druge strani sobe sem zaslišala: “Štiri kilograme in deset gramov.” Kako prosim?! 4 kilograme?! Mali očitno ni bil mali, ampak je bil pravi velikan. 🙂 Vmes me je spet malo zmanjkalo, potem pa sem prišla k sebi, ko so mi ga prinesli pokazat in mi dovolili, da ga malo poljubčkam, preden ga odnesejo k atiju. Mene so nato ‘uredili’ do konca, me premestili na posteljo in zapeljali ven iz operacijske, kjer sta me oba moja fanta pričakala, ati z nasmeškom do ušes. Malo smo se pocrkljali, potem pa so me pa odpeljali na oddelek, v sobo za okrevanje.
Čez kakšno uro me je na hitro lahko prišel pogledat še ati in tudi malega sem dobila za par minut – toliko, da se je prisesal in pocrkljal, potem so ga pa odpeljali, da sem jaz lahko počivala. Ko sem zares prišla k sebi, sem začela telefonirat vsem po vrsti (oz. pisati sporočila), vmes pa sem še sestre izprašala za malo več podatkov o malemu – tehtal je 4010 g, velik je bil 54 cm, obseg glavice je imel pa kar 38 cm! Še dobro, da se nismo šli naravnega poroda.
Čeprav sem se pošteno namatrala (porod je trajal 8, v porodni sobi pa sem vse skupaj bila več kot 15 ur), bi to brez problema ponovila še neštetokrat, samo, da sva v roke dobila najino zdravo, popolno in res velikoooo štručko. <3
