Doma se že nekaj časa crkljamo z našo štručko, danes pa sem si končno utrgala malo časa, da spišem svojo porodno zgodbo. Pa začnimo od začetka…
V 41. tednu sem imela preglede pri svojem ginekologu na dva dni in na zadnjem pregledu me je ginekolog napotil v porodnišnico, v kolikor se kaj ne bi začelo dogajati čez vikend. In kot zanalašč se seveda nekaj je začelo dogajati v soboto, pozno zvečer – dobila sem popadke, bili so zmerni, a precej redni, zato sem se jih odločila meriti. Prihajali so na 5 minut in trajali okoli 1 minute. Sicer niso bili pretirano boleči, ampak glede na razmak med njimi, sem se odločila, da je bolje, da kar gremo v porodnišnico.
Ko sva prispela me je sprejel mladi gospod (babica), me pregledal in posnel CTG. Na pregledu je ugotovil, da sem (še vedno) samo 1,5 cm odprta, CTG pa ni pokazal pravih popadkov, zato naju je poslal nazaj domov. Praktično takoj po pregledu, sem dobila tak čuden vlecljiv izcedek (vem, preveč informacij, ampak če berete to objavo, vas najbrž vse to tudi zanima) in ta izcedek se je vlekel skozi cel vikend. Bilo ga je veliko, prisotni pa so bili tudi popadki (čeprav so bili očitno lažni). Po takšnem vikendu sva se z dragim odločila, da greva v ponedeljek v porodnišnico, pa naj tam ugotovijo kaj bodo z mano (oba sva bila že sita tega čakanja in ugotavljanja kaj se dogaja)… in tako sva v ponedeljek pozno zvečer šla (spet) v porodnišnico.
Tokrat me je sprejela starejša gospa, ki me je najprej skorajda poslala domov, češ kaj sem sploh prišla, če nimam rednih popadkov, ampak, ko sem omenila ta izcedek in da mi ves čas nekaj ‘ven teče’, me je le pogledala. Ugotovila je, da sem 3 cm odprta in mi še malo ‘pomagala’ (sklepam, da je malo raztegnila/odprla maternični vrat) ter me sprejela. Po vsej papirologiji in posnetem CTG-ju, sem se odpravila v prvo nadstropje v porodni blok. Tam mi je babica naredila klistir in praktično takoj po klistirju, so se začeli pravi popadki. Po kakšnih 30-40 minutah so me pospremili v porodni sobo in spet priključili na CTG. Čez nekaj časa je prišla zdravnica in me pregledala. Potrdila je, da se nekaj dogaja in tudi CTG je tudi zabeležil nekaj lepih popadkov, ampak ker niso bili redni, so me pustili priključeno ter mi svetovali naj se spočijem, moža pa poslali domov (no, nihče ga ni nagnal, samo svetovali so, naj si gre on tudi spočit). Tako sem ležala do jutra, spala nisem praktično nič, vmes pa sem imela sem in tja kak močan popadek, vendar nič hudega.
Zjutraj me je zopet prišel pregledati zdravnik in se odločil, da mi predrejo mehur (kar je bilo skrajno neprijetno) potem pa počakajo kakšno uro, da vidijo, če se bodo moji popadki okrepili. To se na žalost ni zgodilo, zato so se odločili, da mi bo treba malo ‘pomagati’.
Ko sem tako začela prejemati oksitocin (umetni popadki), se je vse skupaj pospešilo in močno okrepilo. Popadki so bili precej boleči, ampak nič kar se ne bi dalo predihati. Po kakšni uri ali še malo več, mi je babica predlagala masko in z njo je bilo popadke malenkost lažje predihati (ampak res malenkost – predvsem sem imela občutek, kot bi bila rahlo pijana, bolečina pa ni bila dosti manjša). Minilo je še nekaj časa in popadki so postali nevzdržni. Sicer nisem kričala, me je pa držalo da bi. Malenkost se mi je že bledlo in babica mi je predlagala, da pokliče anesteziologe za Ultivo. Prišli sta dve mladi gospodični in mi ponudili ultivo ali epiduralno in takoj sem se odločila za epiduralno.
