Pred časom sem imela priložnost zaslediti in si v celoti ogledati pogovorno oddajo TV Kluba, z naslovom “Ljubim te, čeprav nimava otrok”. V osnovi mi je bila ideja za oddajo sicer všeč – vsaka izpostavitev neplodnosti je zaželjena, saj je ta še vedno precej tabuizirana, o njej ljudje enostavno ne želijo, ne morejo ali ne znajo spregovoriti. A, ob samem razvoju pogovora sem ugotovila, da je manjkalo nekaj ključnega – osebe, pari, ki dejansko sami trpijo za neplodnostjo oz. so se zavestno odločili otrok ne imeti (ti dve glavni temi sta se namreč obravnavali). Diskutiranje strokovnjakov o nečem, kar jim je sicer poznano, s čimer se soočajo na svojem delovnem mestu, je nekaj, razumevanje ljudi, ki pa se sami znajdejo v teh situacijah, pa povsem nekaj drugega.

Sama sem že dolgo časa nazaj ugotovila, da ljudje, ki nimajo težav z zanositvijo preprosto ne zmorejo razumeti tistih, ki te težave imajo. Seveda so jim lahko v oporo, brez dvoma, lahko pomagajo po najboljših močeh, absolutno, a povsem razumeti jih enostavno ne morejo. Lahko razumejo biologijo v ozadju, lahko razumejo, da par doma, v intimi svoje spalnice ne more spočeti otroka, ne morejo pa razumeti kako vse to zares vpliva nanje in kako se jim svet zaradi tega sprememni.

“Par sprejme diagnozo neplodnosti, kot nekaj katastrofalnega…”

Je bila ena izmed izjav psihologa v pogovorni oddaji. In to ni bila izjava, ki bi govorila o njegovih izkušnjah parov s sprejemanjem, ampak bolj v smislu, da to pa res ni katastrofa, ni konec sveta. Hja, to lahko reče nekdo, ki se s takšno diagnozo, s takšno realnostjo pač nikdar ni rabil soočiti. Idejo, da ko najdeš pravo osebo in si oba zaželita otroka, otroka pač naredita, je izredno težko naenkrat pozabiti in se sprijazniti, da tega otroka morda nikdar ne bo.

Kdo pa se v svojih poznih najstniških ali celo poznih dvajsetih letih sprašuje, če je ploden? Nihče. Kdo odrašča z idejo v glavi, da morda ne bo mogel po naravni poti priti do otroka? Nihče. Vsi se, dokler otrok ni nekaj smiselnega v naši zvezi, zanostvi spretno ali malo manj spretno, izogibamo (tu se vidi, da preventiva na področju neplodnosti, praktično ne obstaja). Vsi si mislimo, da spočetje otroka ni neka posebna reč in da menda bomo pa že dobili potomce, ko si jih bomo zaželeli. In ravno zato je tako težka ta prizemljitev na trda tla, ko izvidi pokažejo, da brez pomoči sigurno ne bo uspelo, s pomočjo pa mogoče prav tako ne.

To JE nekaj katastrofalnega za par in ni nekaj kar bi se smelo podcenjevati oz. temu dajati manjši pomen. Sploh pa si nekaj takega ne bi smel privoščiti nekdo iz področja psihologije.


Lahko par živi brez otrok, je ta zveza lahko dovolj trdna, da obstane?

Ker sama imam otroka, izredno težko govorim o tem kako je, ko otrok nikoli ne pride, kljub vsemu prizadevanju in trudu. Kaj to pomeni za moškega in žensko, kako to vpliva na zvezo? Verjetno na velik odstotek, izredno negativno. Ogromno parov se razide, ker sta razočaranje in žalost, premočna. Nek, po mojem mnenju, manjši odstotek parov, pa verjetno vztraja, ostane skupaj in mogoče se njihova zveza še poglobi, še izboljša, postane še močnejša. Mislim pa si, da v kolikor je želja obeh izredno močna in se ta želja nikoli ne uresniči, zveza ne preživi, vsaj ne na dolgi rok.

Zveza lahko obstane, navkljub odsotnosti otrok, v kolikor je bila izredno trdna že v osnovi, že v začetku, še preden se je pojavila želja po otrocih. Obstane lahko, če je ljubezen med dvema dovolj močna in obema zadostuje, če sta eden drugemu dovolj, če otrok predstavlja le še neko pomnožitev njune ljubezni. Če sta oba s svojim življenjem zadovoljna, če ju izpopolnjuje nekaj drugega, kot le vloga mame oz. očeta. Potem verjamem, da zveza prestane marsikaj, tudi odsotnost otrok.

Ne more pa obstati, če si otroka v resnici želi le eden od partnerjev, če se eden čuti dolžnega drugemu tega otroka “dati”, če je otrok nekaj, kar naj bi rešilo zvezo v težavah, če je to le tisti naslednji kvadratek za odkljukati v življenju, če je otrok nekaj, kar pač morata imeti, ker je to pričakovano s strani staršev, prijateljev, sosedov, družbe.

conflict-couple

Zakaj pa ne bi posvojila?!

Ta stavek, to vprašanje ponavadi pride iz ust tistih, ki sami nikdar ne bi posvojili otroka, takšni, ki so do njih prišli brez posebnih težav in jim v resnici otroci iz sirotišnic, nikdar ne pridejo na misel.

Dejstvo je, da ogromno ljudi enostavno ne zmore posvojiti otroka, ne le finančno, ki je obsežna tema sama zase, mentalno se s tem ne morejo sprijazniti. Mislijo ali pa celo vedo, da tega otroka ne bi mogli imeti enako radi. Želja po biološkem otroku, po otroku, ki bi bil del obeh, je prevelika. In konec koncev, ne vidim zakaj bi nekaj takega bilo težko razumeti? Narava, biologija, celo nagon, če se smem tako izraziti, je da se množimo, da zagotovimo nadaljevanje svoje vrste, svojega rodu. Ko je nekomu nekaj tako osnovnega, odvzeto, je izredno težko nadaljevati življenje, kot da nič ne manjka v njem.

Ali mislim, da bi bilo potrebno otroke brez staršev, nezaželjene otroke, otroke po sirotišnicah širom sveta, posvajati? Absolutno. Lahko nekaj takega naredi vsak par? Vsekakor ne. In vsiljevanje posvojitve paru, ki do biološkega otroka nikakor ne more priti, je izredno nespoštljivo, vsaj v mojih očeh. Sama vem, da ko sva midva na konziliju, pred čisto prvim IVF postopkom, v roke dobila informativni list o posvojitvi, je bila to zame močna brca v trebuh.

Pari, ki trpijo za neplodnostjo, ki se trudijo na vse pretege priti do svojega otročka, potrebujejo podporo, razumevanje in dobre strokovnjake okoli sebe, ne pa papirje o posvojitvah. Do te ideje, želje, bodo prišli že sami, če bodo. Ali pa pač nikdar ne bodo. V vsakem primeru bo odločitev prava za njih in ne za vse druge ljudi okoli njih.


Nerazumevanje, zanikanje, občutki krivde, obtoževanje, zamere

Tisto, kar po mojem mnenju, večino zvez obsodi na prepad, je pomanjkanje iskrene in odprte komunikacije med partnerjema. Vse se lahko konča, še preden se dobro začne, če oba nista na isti valovni dolžini, če nista sigurna ali si vse to zares želita ali sta na vse kar sledi, dejansko tudi pripravljena in do kod sta pripravljena iti.

Pogosto je velika večina bremena preložena na žensko – ne le, da ženske te reči jemljemo in doživljamo drugače, enostavno smo me tiste, ki smo deležne levjega deleža preiskav, bolj invazivnih preiskav in posegov, me smo tiste, ki jemljemo hormonsko terapijo, me tiste, ki hodimo na ultrazvok za ultrazvokom in me tiste, ki se krivimo in počutimo kot zgube, ker nam neka tako osnovna “funkcija” v življenju, kot je zanositev, nikakor ne uspe.

Ja, seveda, tudi moški se lahko počutijo nesposobne, imajo lahko občutke krivde, se čutijo, kot da niso “pravi moški” in ne morejo razumeti, kako lahko strelajo “slepe naboje”, a vseeno tekom tega celotnega procesa, ki ga neploden par da skozi, bodo ženske brez dvoma utrpele globje psihične rane. Če ženska za seboj nima razumevajočega in pozitivno naravnanega partnerja, ki jo bo podpiral ne glede na izide njunih postopkov, potem se bo še najbolj močna ženska zlomila in vdala pod pritiskom.

Ampak, ne glede na to, kaj oz. kdo je vzrok za neplodnosti pri paru, kdo je bolj ali manj pozitiven, bolj ali manj vztrajen, bolj ali manj močan, do težav pride, ko spoštovanje, potrpežljivost in podporo, zamenjajo očitki, obtožbe in zamere.


Pari, ki otrok ne morejo imeti in pari, ki so se odločili za življenje brez otrok

Tisto, kar me je morda še najbolj pogrelo med gledanjem že omenjene oddaje, je bila primerjava parov, ki do otrok ne morejo priti in parov, ki so se prostovoljno odločili, da otrok ne bodo imeli. Ja, oboji so brez otrok, a pot, ki jih je pripeljala do tu, je drastično, drastično drugačna.

To, da ti je bila možnost spočetja lastnega otroka, odvzeta, se nikakor in nikoli ne more primerjati z nekom, ki se je na podlagi lastne miselnosti, želja, idej, ambicij, odločil, da otroci v njegovo življenje pač ne sodijo. Par, ki se odloči, da skupno življenje nadaljuje brez otrok, se je za to zavestno odločil, oba v odnosu sta si to želela. Par, ki ostane brez otrok, ker do njih ni mogel priti, si je otroka želel, a na to željo (sčasoma) moral pozabiti. Primerjanje takšnih parov med seboj ima natanko toliko smisla, kot zajemanje juhe z vilico.

Drži, oboji bodo do določene mere s strani družbe stigmatizirani – eni preprosto zato, ker do njih niso mogli priti, drugi zato, ker se zanje niso odločili. Od obojih pa se pričakuje, da bi otroke morali imeti. Miselnost se danes že spreminja, med mlajšo generacijo je sprejemanje parov brez otrok, že bolj razširjeno, a starejša generacija ostaja trdno prikovana na čase, ko je bilo nadaljevanje rodu nekaj najbolj pomembnega in ne le zaželjenega. Razne prababice, babice in starši od svojih pravnukov, vnukov in otrok, preprosto pričakujejo potomce in se, ko ostanejo brez njih, počutijo oropane, čeprav je to nekaj do česar v prvi vrsti niso niti imeli pravice.