Glede na vse te nove, predvsem pa šokantne informacije, sem imela vedno več vprašanj. Raziskovanja sem se lotila v različnih skupinah na internetu in skušala nekako pridobiti čim več informacij, čeprav niso vse bile najbolj verodostojne. Vendar sem si obupano želela odgovorov, ki pa jih žal na kliniki, kjer sva se zdravila, nisem prejela. Vsi posveti so bili zelo kratki in nemalokrat se je zgodilo, da je bila komunikacija s strani osebja tudi izredno problematična, z različnimi brezčutnimi izjavami. Čez čas sem tudi dobila občutek, kot da stojiva na miru, kot da se stvari kar nekako ne premikajo naprej.

Začetek zdravljenja

Po več kot letu dni kontrol pri tirologinji sva končno uspeli najti primeren odmerek zdravila, da so se mi vrednosti TSH znormalizirale. Končno sem bila optimalno pripravljena na zanositev. In šele v približno 2 letih od prve obravnave na kliniki, sva prišla do prvega IVF postopka. Partner je vmes moral prestati še biopsijo mod, s katero so na srečo uspeli poiskati nekaj semenčic za zamrzovanje. Sem pa se od samega začetka spraševala kakšne so pravzaprav najine možnosti s temi semenčicami…

V Sloveniji sva vztrajala skozi 4 IVF postopke, pri čemer nikoli nisva prišla do zanositve. Še do kakšnega dodatnega zamrznjenčka, ne. V enem postopku celo ni prišlo do razvoja zarodka, primernega za prenos. Ostale zarodke smo prenašali že tretji dan po punkciji – verjetno, ker jih je bilo tako malo in ker so izgledali precej slabo. Psihično nama je postajalo bolj in bolj težko. Z vsakim novim postopkom sva imela manj volje, manj upanja, da nama lahko kadarkoli sploh uspe.

Čeprav sva se zavedala, da v prvi vrsti vzrok za neuspehe tiči v zarodkih, sva vseeno pričakovala nekoliko več angažiranosti s strani specialistov. Zdelo se nama je, da ves čas počnemo vse enako, brez sprememb. Tako sem se med postopki odločila, da zamenjava zdravnico, ki naju je vodila. Ko sva imela posvet z drugo zdravnico je bila njena usmeritev precej jasna in direktna – naj izkoristiva postopke, ki jih imava na voljo v Sloveniji, saj do doniranega semena oziroma jajčeca žal nisva upravičena, ker imava teoretično še možnost zanositve. Na srečo nama je pa tudi iskreno povedala, da glede na najine izvide, nimava prav resničnih možnosti, da prideva do biološkega otroka. To nama je pomagalo pri razmišljanju za naprej.

Posvojitev ali zdravljenje v tujini? Oboje?

Ker na tisti točki s partnerjem nisva bila več rosno mlada, sva sprejela odločitev in se prijavila tudi v postopek za posvojitev otroka. Ni šlo gladko in vse skupaj je trajalo leto dni, dva sva sploh pridobila status kandidata posvojiteljev. Močno sva si želela, da bi lahko posvojila dojenčka, vendar sva glede na situacijo sčasoma sprejela tudi možnost, da bi posvojila starejšega otroka.

Vzporedno z vsem kar sva delala na področju posvojitve, pa sem kar nekaj časa preverjala tudi različne informacije o tem kako poteka postopek oploditve v tujini. Po tehtnem premisleku sem se odločila, da kontaktiram dve koordinatorki v Sloveniji, ki sodelujeta z dvema različnima klinikama na Češkem. Opravila sem prva informativna sestanka z obema koordinatorkama in dobila odgovore na moja vprašanja. Vseeno pa na tisti točki nisva zares vedela za katero kliniko naj se odločiva. Na koncu sva izbrala kliniko, ki je ponujala nižjo ceno zdravljenja z uporabo darovanega zarodka. Kmalu po sprejemu odločitve sva se odpravila na Češko. Državo sva oba dojela kot čudovito in predvsem z odlično hrano.

Verjela sva, da bo tokrat drugače, saj sva šla v prenos kvalitetnega zarodka, nekaj česar z uporabo najinih spolnih celic, nisva mogla doseči. Na žalost tudi tokrat ni uspelo, nosečnosti ni bilo. Ko danes gledam nazaj, sem sicer mnenja, da endometrij ob prenosu ni bil optimalno pripravljen, ampak tega ne bomo nikoli mogli zares vedeti. Morda je to le eden izmed mojih obrambnih mehanizmov, da sem si tako odgovorila, zakaj spet nisem zanosila. Tekom zdravljenja sem preiskusila tudi mnogo alternativnih poti – od bioresonance, do raznih drugih terapij in ugotovila, da mnogi žal iščejo le zaslužek in da moramo posamezniki, ki se soočamo z neplodnostjo, res previdno izbirati komu zaupamo.

Klinika UNICA

Ko sva že skorajda obupala nad tem, da bova kadarkoli imela otroka, ki bi ga lahko nosila pod svojim srcem, sva se odločila, da poskusiva še enkrat z uporabo darovanega zarodka, vendar na drugi kliniki. Tokrat sva se odločila za Unico in koordinatorko Majo, ki nama je hitro uredila posvet pri njihovi specialistki. Pregledali smo vse izvide, rezultate dosedanjega zdravljenja in naredili načrt za naprej.

Zdravnica se je odločila, da bo prenos darovanega zarodka v mojem naravnem ciklu, ker ni bilo potrebe po hormonski terapiji. Protokol je bil drugačen kot na prejšnji kliniki, kar mi je bilo všeč, ampak me je v resnici še vedno precej skrbelo, da bo tudi tokrat šlo nekaj narobe. Po toliko letih truda in po toliko razočaranjih, težko zaupaš in verjameš, da lahko kar naenkrat uspe… In nekaj se je zalomilo – sveži PAP bris ni bil ustrezen. Spet je sledilo čakanje, nekaj mesecev, da je bil bris negativen. Potem pa smo končno lahko začeli…

Na podlagi ultrazvočnih pregledov pri osebnem ginekologu, je Maja v sodelovanju z specialisti iz klinike, povedala kdaj je pravi čas za prenos. Še pred začetkom postopka sem ponovno testirala TSH, ki je bil optimalen. Nato pa tik pred prenosom ter na dan prenosa, na kliniki, še vrednost progesterona, ki je prav tako bila utrezna. Pri pripravi na ta zadnji poskus, zadnji prenos so mi res veliko doprinesla še svetovanja s strani Klare iz profila »Prazno naročje«. Sam prenos je bil še posebej lep, s partnerjem sva si po prenosu lahko vzela še nekaj časa samo zase. Dobila sva tudi slikico iz ultrazvoka, ki je nakazovala najino “pikico”. Res imava celoten proces v zelo prijetnem spominu.

Noseča?

Po tem pa se je spet začelo obdobje negotovosti, upanja, iskanja simptomov… Odločila sem se, da po prenosu počivam samo tisti vikend, nato pa grem nazaj na delo. Pri vseh ostalih poskusih do zdaj, sem šla za nekaj časa na bolniško, tokrat ne. Začela sem se zavedati, da stres povezan s službo in življenjem ne vpliva do tolikšne mere, da zaradi tega prenos ne bi bil uspešen.

Nekje deveti ali deseti dan sem se odločila, da bom naredila urinski test. Od skrbi, živcev, praktično celo noč nisem mogla spati. Test sem zato delala kar ob 4.00 zjutraj. Sprva se mi je zdel negativen, nato pa sem zagledala bledo črtico – kar nisem mogla verjeti. Bala sem se, da je lažno pozitiven ali da gre morda le za biokemično nosečnost. Ponovno sem poiskusila naslednji dan – spet se je prikazala bleda črtica in z njo ogromno skrbi in dvomov. Po posvetovanju z Majo sem raje naredila krvni test – ta mi ne bo mogel lagati. 

Čakanje na rezultat je bilo mučno, vendar je bil končni izvid vreden vseh živcev. Končno, prvič v življenju HCG ni bil 0! Oba sva bila seveda presrečna, ampak še kar nisva mogla verjeti. Nekaj dni smo še spremljali rast/podvajanje beta HCG, ki je nakazovala, da (vsaj zaenkrat) vse poteka tako, kot bi moralo.

Vendar pa je kljub lepim vrednostim spet sledilo naporno obdobje – čakanje na prvi, potrditveni ultrazvok. Hkrati sem se ga neizmerno veselila in tako močno bala. Ko sem končno videla najino malo pikico, ki je bila na pravem mestu, lepo rastla, bila primerne velikosti, s srčkom, ki je močno utripal, sem bila presrečna.

Refleksija

Sedaj se približujem že polovici nosečnosti, pa me še vedno spremljajo strahovi. Tolažijo me nežne brcike najinega otročka, vsak ultrazvok, ki ga komaj dočakam… In vsa bolečina, vsi neuspehi, se mi zdijo tako zelo vredni tega majhnega bitjeca, ki se razvija v meni. Hvaležna sva Maji za vse, predvsem pa sebi – da nisva obupala na tej težki poti, poti, ki pa naju je tudi neizmerno povezala.