Izgubila sem svoji dve deklici. 7 let nazaj svojo prvo, v 5. mesecu nosečnosti. Čez dve leti pa še drugo, v 8. mesecu nosečnosti.
Pisalo se je leto 2013, ko smo se skupaj s takrat 5 let staro hčero, razveselili naraščaja. Nosečnost je na videz potekala povsem vredu, vse do nuhalne svetline, kjer je ginekologinja odkrila, da nekaj ni vredu in nas napotila v Maribor na amniocintezo. In smo šli. Poseg je potekal brez posebnosti, vse se je lepo izteklo.
Nato pa je me po tretjem dnevu od amniocinteze, okoli 6.00 ure zjutraj, pričel močno boleti trebuh. Zbudila sem se in želela vzeti tableto proti bolečinam, a ko sem se vstala iz postelje, sem začutila kot bi mi v trebuhu počil balon in naenkrat je iz mene pričela teči voda in kri. V joku sem zbudila takratnega partnerja, odhitela sva v Maribor.
Celo pot sem jokala, poklicala sem mami, po telefonu me je tolažila, tudi ona v joku. Ko sva prispela v Maribor, sta nama kmalu po sprejemu zdravnica in sestra povedali, da sem imela splav (ki se izredno redko zgodi kot posledica amniocinteze). Pomagati niso mogli, le pripravili so me na porod. Bilo je zelo hudo. Po nekaj napornih urah, sem rodila svojo mrtvo deklico, veliko za dlan. Ker se nisem sčistila kot bi se morala, so me nato morali še uspavati in počistiti maternico. Hvala bogu je prva hčerka takrat bila še majhna in ni vedela za kaj se gre. Bilo nam je zelo, zelo hudo, a nekako smo izgubo preboleli.
Čez 2 leti je zopet posijalo sonce – ponovno sem zanosila. Celotna nosečnost je potekala brez težav. V 8. mesecu sem bila eno sredo na rutinskem pregledu – vse je bilo vredu, srček je močno bil pri moji deklici. S takrat 7 letno hčero, ki se je vsega že zelo dobro zavedala in se sestrice zelo veselila, smo odšli v nakupovanje reči za dojenčka. Le 2 dni po tem, sem se začela zelo slabo počutiti. Bilo mi je slabo, vrtelo se mi je. Partnerju sem povedala, da nisem vredu in da morava v Maribor.
Po pregledu nama je zdravnik sporočil, da srček ne bije več. Umrla je. Svet se je sesul. Partner je jokal, jaz nisem upala. V glavi sem samo tuhtala kako bom vse skupaj razložila hčeri, kako ji bom objasnila, da je sestrica odšla med angelčke?! Vzrok smrti ni bil najbolj jasen, domnevali pa so, da se je nekaj zgodilo s popkovnico in dotokom kisika.
Kmalu po sprejemu sem dobila tablete, ki so sprožile porod. Tako zelo je bolelo, ampak bolečina, ko veš, da boš rodil otroka, ki ga ne boš mogel stiskati, poljubljati, voziti na sprehode, ga opazovati pri odraščanju, je bila dosti, dosti hujša. Prisotna je še zdaj.
Ko sem rodila mojo Stelo (tako smo ji dali ime, na željo starejše hčere), mi jo je sestra položila v naročje, da sem bila lahko z njo. Lupčkala sem jo, objemala in vesolju postavljala vprašanje – zakaj ona? Šepetala sem ji naj odpre okice, a seveda je vse bilo zaman. Čez nekaj časa so še partnerja spustili k meni. V roke je vzel hčerkico in jokal. Z njo sva ostala 3 ure, nato je prišel čas slovesa. To je bilo verjetno nekaj najhujšega kar sem morala narediti v življenju – spustiti jo iz rok in vedeti, da je nikdar več ne bom videla. Bila je resnično naš angelček.
Na srečo so mi ob strani stali starši, najbolj pa sestra in njen partner, ki mi še danes zelo pomagata in sem srečna, da ju imam. Starejša hčera se je po smrti sestrice, zelo zaprla vase. Potrebovali smo kar precej časa, da se je postavila nazaj na noge. Danes se lahko lepo pogovarjamo o obeh njenih sestricah, pogledamo slikice, ki jih imamo za v spomin. Velikokrat se spomnemo na njiju in gremo v Maribor, kjer sta pokopane na pokopališču bela vrtnica.
Vsaka ženska, ki je doživela izgubo otroka in jo videvate z nasmehom na obrazu, vedite, da v sebi še vedno žaluje in ji bo vedno hudo, kajti izguba otroka je nekaj najhujšega kar posameznika lahko doleti v življenju. Bodite močne, drage moje. <3
