Torej, (takrat še samo) moja zgodba, se je začela leta 2009, ko sem obiskala leonišče (dr. Ribič-Pucelj), kajti morala sem na operacijo endometrioze. Takrat so ugotovili tudi, da imam dve maternici. Septembra 2009 sem bila operirana zaradi endometrioze, aprila 2010 pa so mi odstranili še drugo maternico (ni bila prehodna in v času menstruacije sem imela grozne bolečine). Potem sva se s partnerjem odločila za naraščaj. Na srečo sem imela precej razumevajočo ginekologinjo in mi je kar hitro dala napotnico za ambulanto za neplodnost. Izbrala sva Ginekološko kliniko v Ljubljani…
Po (neuspešni) terapiji s Femaro, so naju napotili na postopek IVF. Pred postopkom sem hodila na reflekno masažo stopal, k bioenergetiku, se zatekla k tradicionalni kitajski medicini. Bila je zima 2012/2013, ko sva se vozila v LJ na ultrazvoke, v snegu, v upanju, da zdaj pa uspe. Injekcije sem prenašala precej dobro, zadeva se je zakomplicirala malo po aplikaciji “stop” injekcije. Imela sem res grozne bolečine v jajčniku. Partner me je odpeljal v bolnico, kjer so ugotovili torzijo jajčnika. Tako sem ostala v bolnici in naslednji dan so naredili punkcijo. “Pridelala” sem 18 celic. Zaradi hiperstimulacije sem bila še naprej v bolnici in tretji dan po punkciji, so vstavili 8-celični zarodek. In potem je sledilo čakanje… Mučnih 14 dni. V tem času so me tudi odpustili iz bolnice in domov sem prejela pismo, da se druge celice niso delile, zato jih niso zamrznili. To me je zelo potrlo. Od 18 celic, jih je bilo 8 takih, ki so jih lahko uporabili in samo ena se je pravilno delila?!
Nekaj dni kasneje sem naredila test nosečnosti, ki je pokazal negativno. Upanje baje umre zadnje, zato sem šla tudi na krvni test, kjer pa so samo potrdili rezultat urinskega testa. Takrat se mi je podrl velik del sveta. Kljub temu, da ti povedo že pred postopkom, da je uspešnost približno 30%, greš v bolnico v prepričanju, da si pa ti ziher med tistimi 30%. Dolgo časa sem potrebovala, da sem se začela postavljat nazaj na noge. Prizadela me je tudi reakcija zdravnice. Ko sem šla na pregled po neuspelem postopku (žal je dr. Ribič-Pucelj med tem časom že šla v pokoj in sem zato šla do druge zdravnice) in ji zaupala, da se težko odločam za naslednji postopek, ker se bojim, da se bo končal tako, kot ta (torej torzija, hiperstimulacija, bolnica,…), mi je odgovorila: “Do takrat boste že pozabili na to.” in mi dala v roke napotnico za naslednji postopek. Vendar jaz se nisem mogla odločit, da bi še enkrat šla skozi to. Padla sem v kar močno depresijo in še danes sem neizmerno hvaležna partnerju, da mi je stal ob strani in šel z mano skozi pekel, ki sem ga preživljala. Najbolj sem si očitala to, da sem grozno sebična oseba. Imam partnerja, ki bi lahko imel otroke s katerokoli drugo žensko bi si želel, jaz pa mu jih ne morem dati. Takrat mi je rekel: “S teboj nisem zato, da bi imela otroke. S teboj sem zaradi tebe.” Takrat se mi je iz oči vlil slap solza in odločila sem se, da se izmažem iz “dreka” v katerega sem zabredla. Začela sem obiskovati psihiatrinjo, psihoterapevta, skupino za samopomoč in se počasi spet spreminjala v osebo, kakršna sem bila pred postopkom. Po dobrem letu in pol sva se ponovno začela pogovarjati o novem postopku umetne oploditve. Odločila sva se, da menjava kliniko in tako sva izbrala Maribor.
Februarja 2015 sva imela prvi posvet na kliniki v UKC MB, konec maja istega leta pa že punkcijo. Spet sem injekcije dobro prenesla in na moje olajšanje, se nobena zadeva ni zapletla pri aplikaciji “stop” injekcije. Punkcijo sem imela pod narkozo in ponovno pridelala veliko število celic, tokrat 20. Po nasvetu/predlogu zdravnika, sva se odločila, da mi ne vstavijo zarodek takoj, ampak počakamo vsaj 3 mesece, da se jajčniki spravijo v prvotno stanje in telo malo odpočije. Sem pa dobila telefonsko številko laboratorija, kamor sem poklicala peti dan po punkciji, da so mi povedali koliko zamrznjenčkov me čaka. Upala sem, da bo številka 3-4 (v bistvu sem sanjala, da sem imela 4 zamrznjenčke), zato sem bila toliko bolj prijetno presenečena, ko mi je glas na drugi strani slušalke povedal, da imamo 10!!!!! zamrznjenčkov.
Na martinovo 2015 sem šla po prvega pingvina. Žal se tokrat ni izšlo in čez 14 dni sem začela krvaveti. Februarja sem šla ponovno na pregled k dr. Ribič-Pucelj (ki sicer več ne dela v UKC LJ, ampak v Diagnostičnem centru Bled) in mi pove, da bo potrebna ponovna operacija. Tako sem konec marca imela še tretjo laparoskopijo. Tokrat so mi (zaradi endometrioze) morali odstraniti en jajcevod.
Maja sva že bila v MB, kamor sva šla po novega zamrznjenčka. Tudi tokrat je bil test negativen in kmalu za njim je prišla menstruacija. Kljub vsemu, sem polna optimizma želela iti čim prej ponovno po pingvina. Vseeno sva si vzela malo časa (tudi zaradi tega, ker sem dobila naslednjo menstruacijo takrat, ko so imeli v laboratoriju v MB dopust), šla na dopust, se začela rekreativno ukvarjat s športom (tek), pazila kaj jem (črtala belo moko, bel sladkor in sol) in septembra šla po novega pingvina. Ko sva s partnerjem prišla podpisat privolitev za odmrzovanje, je rekel zdravnik: “Tokrat pa lahko vstavimo dva zarodka.” Noben od naju ni pričakoval tega in, še sreča, da sva oba sedela, ker naju je “vrglo na rit”. Zaradi mojega zdravstvenega stanja, smo se odločili, da za vsak slučaj vstavijo samo enega. In tako sva šla 20.9.16 po novega pingvina. Partner me je presenetil in me doma pričakal s šopkom vrtnic (ok no, kak dan pred tem sem mu rekla, da mi nikoli ne prinese rož in da bi mi jih zdaj pa res lahko… :D) In nato je sledilo mučno čakanje.
Po treh dneh sem dobila moooočne krče v predelu jajčnikov (tako, kot pri prejšnjih dveh pingvinih) in upanje je splavalo po vodi. Ker je spet začela prihajati na obisk “gospa depresija”, sem se zatekla v naravo… hodila sem na dolge sprehode in razmišljala kako naprej. Vsaj za par dni sem želela spremeniti okolje, iti v toplice itd. Preden sem rezervirala termin v toplicah, sem za vsak slučaj, naredila še test nosečnost (da ne bi dobila potem menstruacije ravno v času, ko bi bila v toplicah) in… prikazala se je bleda črtica. Kaj? A prav vidim?! Test nesem partnerju. Tudi on ni čisto prepričan. Do zdaj so se mi vedno zdele čudne punce, ki so objavljale na internet fotke svojih testov nosečnosti in spraševale koliko črtic vidimo, zdaj pa sem bila na istem. Fotografiram test in fotografijo pošljem dvema zelo dobrima prijateljicama (ki imata za seboj podobne izkušnje, kot jaz)… njun odgovor: JA NOSEČA SI! Hitro grem še v lekarno (seveda, človek ne more verjeti enemu testu in dvema prijateljicama) in pokupim vse različice testov nosečnosti, kar so jih imeli. Naredim drugi test… spet dve črtici. Pa ni jutranji urin! Tretji test… dve črtici. Dragi noseča sem!
Sedaj, ko to pišem, mi v trebuščku veselo brca punčka in že komaj čakam, da se čez nekaj mesecev spoznava tudi v živo. Se že lahko veselim? Težko, vendar ja… delam na tem. Moje mnenje je, da smo “IVF-ovke” na nek način ranjene, ker enostavno o zadevah preveč vemo, navajene smo na neuspeh in zato se toliko bolj previdno veselimo uspeha.
Verjetno naslednjih nekaj vrstic ne bo naletelo na odobravanje, pa vendar…
1.) Velikokrat sem slišala/prebrala (ali pa še zdaj preberem) stavek: Ne obupat! Zakaj ne? Jaz sem. Po punkciji v MB sem partnerju rekla, da se jaz tega enostavno več ne grem. Če bo kaj zamrznjenčkov, bom te še šla iskat, da bi pa šla ponovno v postopek, pa ni govora. Še zdaj sem takšnega mnenja. Če mi pri teh 10ih zamrznjenčkih ne bi uspelo, bi se res vprašala o nadaljni poti. Noben od naju ni več ravno mlad in super drobrega zdravja. Ja, želela sva si otroka, ampak ne vem, če za vsako ceno. Že tako je bilo na kocko postavljeno moje zdravje, najina vez, itd. Zadeve niso ravno enostavne, ne fizično, še manj pa psihično, zato me ideja “ne obupat”, precej jezi… Vsak bije svojo bitko in težko je vedeti kaj se dogaja v psihi drugega človeka. Priznam, sama sem večkrat razmišljala o tem, da bi bilo res bolje, če me ne bi bilo (sploh po tistem katastrofalnem postopku v LJ), bi partnerja rešila vsega tega in bi lahko na novo zaživel… in, kot sem že napisala, prehodit sem morala dolgo in naporno pot, da sem vsaj približno spet v takšnem stanju, kot sem bila pred postopki umetne oploditve. Razmišljala sva o posvojitvi, pa rejništvu, pa življenju brez otrok. Vse ima svoje dobre in slabe lastnosti in predvsem skupaj s partnerjem se odločita katera pot je za vaju najboljša.
2.) Zadeva, ki sem jo pogrešala ob zanositvi, je tudi kakšna podporna skupina za nas, ki zanosimo po postopku umetne oploditve. Na srečo sem obiskala takrat psihoterapevta in mu enostavno povedala: “Vem, da obstaja poporodna depresija, za nosečniško anksiozno motnjo pa še nisem slišala.” Vsega me je bilo (in me je še) strah. No, vendarle se je izkazalo, da ne gre za anksiozno motnjo, ampak preprosto: navajene smo na poraze in se težko “sprijaznimo” z uspehom. Težko razumemo, da je vse OK in da se lahko veselimo.
3.) Še zadnja točka – prisežem, da če bi mi še kdo rekel “samo sprostit se je treba”, bi od mene dobil klofuto. Ne, zadeve niso tako preproste… niso črno-bele. Midva bi se lahko še naprej “sproščala” kolikor bi hotela, pa enostavno, zaradi zdravstvenih razlogov, ne bi uspelo. Zato je včasih dobro 2x premisliti, preden odpreš usta in ponudiš kak “pameten” nasvet. 
