Z možem sva se poročila pred 6 leti. Takrat sva rekla, da bova še kakšno leto počakala z otroci, predvsem zato, ker sem bila dolgo časa na kontracepcijskih tabletah. No, minilo je eno leto in sva rekla, da sedaj je pa telo dovolj prečiščeno in lahko začneva. Pa prvi mesec nič, drugi nič, pa sva rekla: Jah komu pa še uspe takoj?! No, pa sva nadaljevala… po približno 6 mesecih pa naju je začelo že malo skrbeti. Kaj pa če ne moreva? Naročila sem se na pregled h ginekologinji, kjer mi je najprej rekla da morava počakati eno leto, šele nato dobiva napotnico za neplodnostno ambulanto. Po pregledu pa mi pove, da imam pregrado v maternici. Ojoj, kaj pa zdaj?

Septembra 2013 sem imela prvi UZ pregled za odstranitev pregrade v Leonišču. Pridem tja, zdravnica ne vidi pregrade in reče naj se naročim k njej. Prideva na prvi pregled/posvet in najprej dobim tablete Klomifen z navodili, da na otročku delava 2 meseca, če ne bo nič se zopet vidimo. Ker nama med tem časom ni uspelo, dobim čez 4 mesece Dabroston in Klomifen in zopet navodila, da ‘delava’ 2 meseca. Ko smo se tako čez 4 mesece ponovno videli, naj bi bile problem kile. “Morate shujšati, veste kaj vse je lahko s tem povezano…” in me pošlje še v laboratorij za odvzem TSH. Čez 4 mesece se vidimo ponovno. TSH naj bi bil normalen, gremo na prehodnost jajcevodov – vse bp.

Konzilij odobri 2 postopka IUI, prvi je bil izpeljan, na drugem nisem odreagirala na Femaro (zaradi stresa v domačem okolju). Dobiva še dva postopka IUI, kjer odlično odreagiram (vsakič po 6 celic), vendar pa sta bila oba postopka neuspešna. Potem me naroči na laparoskopijo v decembru 2015. Tam odkrijejo malo žarišče endometrioze. Med tem časom sem pridno telovadila, telo se je spreminjalo, a kilogrami so ostajali.

Po vsem tem času in preiskavah, so nama končno potrdili, da greva lahko na IVF-ICSI. Tam izvem, da je bil moj TSH kar precej povišan, saj je bil skoraj 5, vmes pa ga je moj nov, zdrav način življenja, znižal na 2.

Septembra 2016, prvi IVF postopek. Strah naju je bilo – kaj pa če zopet ne bo nič. Dobim Puregon, reakcija slaba – samo 1 celica. Kako?! Zakaj?! V službi me tolažijo, da je samo ena dovolj, da uspe. Jaz jokam. Čez dva dni ponoven UZ, 1 celica raste, zraven je še 1 mala. Mislila sem si zakaj bi uspelo, prej sem imela po 6 celic pa ni bilo nič, sedaj eno samo. Ampak vseeno… dajmo probat.

Punkcija 13.9., transfer 16.9., potem pa grozno čakanje do 3.10., ko je bil krvni test. 1.10. doma nisem vec zdržala in sem naredila test. Bil je pozitiven. To je bil moj najsrečnejsi dan. Ne morem opisati sreče, ko mi je test napisal: “Pregnant 2-3 weeks”. Še vedno je doma, pospravljen na varnem, četudi ne kaže več rezultata, imam pa še slikico za spomin.

Sedaj, ko to pišem mi moj fantek veselo skače v trebuščku in mi da vedeti, da je notri in da je dobre volje. Srečno vsem!