Po začetni birokraciji sem se šla preoblečt in usest v čakalnico, kjer sta že sedeli dve gospe. Tista, ki je bila prva na vrsti, je prav tako kot jaz, imela sedacijo, druga pa le lokalno. Malo smo klepetale in že je bila prva na vrsti, reva je zaradi hiperstimulacije in precejšnjega števila foliklov/celic, notri bila več kot pol ure. Kmalu za njo sem vstopila še jaz. Sestra/anesteziologinja mi je namestila kanal, aplicirala sedativ in kmalu sem odplavala malo v svoj svet. Še vedno sem nekaj slišala kaj se je dogajalo, zdravnica me je celo spraševala o sluznici in komentirala, da je moja ‘taprava’, kaj več pa nisem spremljala… Punkcijo desnega jajčnika nisem čutila ali pa vsaj nisem zaznala, medtem, ko sem levega kljub sedaciji čutila po večih zbadanjih, ampak ni bilo nič hudega.
Ko je bilo vsega konec sem se na posteljo zraven ginekološke mize/stola, premaknila sama, nato pa some zapeljali v opazovalnico. Hitro sem se zavedala okolice, a vseeno bila še vedno precej utrujena, občutek sem imela, da bi lahko zaspala in spala do naslednjega jutra. Sestra mi je prišla izmeriti pritisk in na prst namestila saturator, sedativ pa je počasi začel popuščati. Čez nekaj časa se mi je v sobi pridružila še ena gospa in začeli sva klepetati. Počutje ni bilo slabo, a levi jajčnik, no, oba, sta me vseeno precej pričela ‘ščipat’, zato sem počivala v najbolj udobnem položaju in počasi, kolikor sem zmogla, pila čaj, da bi lahko šla pred odpustom, še lulat. Vmes je prišla prijazna sestra iz operacijske in nam vsem povedala koliko celic so pridobili (to so včasih povedali takoj po punkciji, po zvočniku iz laboratorija, zdaj je očitno drugače).
Pri meni so jih uspeli nabrati natanko…. 5. Hja, bila sem razočarana, če sem iskrena. Ven smo jih dobili celo manj, kot v obeh kratkih postopkih. Imela sem več foliklov in tudi večji so bili, a očitno je bilo precej praznih. Ne vem kaj bi si mislila, kaj to pomeni, ampak sem se odločila, da si ne bom glave preveč razbijala s tem – kar nam je namenjeno, nam pač je.
