Tika Hribar, raziskovalka obsedena z nego kože, je v zadnjem letu naravnost eksplodirala na Instagramu. Njen profil krasijo čudovite, minimalistične fotografije z izjemno izčrpnimi ocenami izdelkov, priporočili in uporabnimi informacijami. Njene vsebine so podprte z raziskovanjem, preizkušanjem, deluje pa po principu »no bullshit« in uporabnike negovalne kozmetike, svari pred praznimi, neresničnimi in netočnimi marketinškimi obljubami.

Svojo platformo je že nemalokrat uporabila za razbijanje lažne, umetne »popolnosti« Instagrama z akcijami #pravakoža, #ritecelulite #mojeakne #mojegube #mojebrazgotine, ipd. Z njimi želi v vso retuširanost, ki jo danes s seboj prinašajo družbena omrežja, aplikacije, filtri, vnesti dobro mero realnosti in mnogim ženskam, predvsem pa mladim dekletom, dokazati, da popolnost ne obstaja. Ne obstaja popolna koža, popolna postava, popolne prsi, popolne ustnice, popolna podoba.

Pred kratkim se je v svojih zgodbah dotaknila tudi osebnega življenja in zaupala, da nima otrok in si jih tudi ne želi. O tem sva spregovorili podrobneje.

Kdaj si prišla do spoznanja, da si svoje življenje ne predstavljaš z otroki oz. se ne vidiš v vlogi mame?

V resnici pred kratkim.

Nikoli nisem veliko razmišljala o otrocih, ampak sem mislila, da bo že prišel primeren čas. Vsekakor nisem tipična predstavnica ne-staršev, ki so se tega zavedli že zelo zgodaj. Jaz sem res mislila, da bom enkrat imela otroka in to enega ter da bo punčka. Tudi spisek potencialnih imen imam najbrž v kakem najstniškem dnevniku. Na drugi strani pa moja želja ni nikoli bila zares zelo močna, velika ali srčna. O otroku sem razmišljala kot o nečem, kar je pač del življenja, čemur se prilagodiš in uživaš v novih doživetjih.  Enako kot pride služba, partner, stanovanje, skratka vse kar spada v klasičen konstrukt urejenega in odgovornega življenja. V resnici vem, da bi že imela otroka, če bi si ga moj mož želel. Kot oseba sem namreč zelo prilagodljiva, radovedna in pripravljena na vsako pustolovščino, a se (na srečo) ni tako izteklo. Na srečo… ne vem niti kako naj se izrazim, saj ne morem vedeti, kako bi živela, se počutila, kaj bi doživljala, če bi dejansko imela otroka. Predvidevam, da bi bila ravno tako srečna, a sedaj menim, da mi je brez otroka (dejansko nikoli ni bilo vprašanje, ali jih bo več) bolje.

No, da se vrnem k bistvu. Da si res ne želim otroka in ga ne bom imela sem spoznala pred približno dvemi leti (pri 38-ih). Nekako pozno, ampak nekateri rabimo več časa, da se spoznamo. Bolj kot sem spoznavala kdo sem, bolj sem bila utrjena v odločitvi, da se moram znebiti čim več spon. Prišlo je zavedanje, da vedno bolj hlepim po svobodi in ne po dodatnih omejitvah, pravilih ter odgovornostih. Svoje odgovornosti namreč jemljem izredno resno, tako resno, da me lahko hitro priklenejo nase ter izčrpajo, zato jih želim manj, ne več. V nekem trenutku sem se ustavila in se zavedla, da sem neizmerno srečna, izpolnjena in da mi nič ne manjka, kvečjemu bi se še česa znebila. Nenadoma sem se zavedla, da sva midva družina, da nama ni treba ustrezati nekim kalupom. Da resnično ne želim biti odgovorna za drugo živo bitje in sprejeti odgovornosti, dolžnosti in pritiskov, ki jih starševstvo prinaša. Da si želim res globoko zadihati, zaživeti točno tako kot si želim in ne tako, kot se od mene oz. naju pričakuje. To je nekako bilo to.  

Pretehtala sem, ali naj se odločim za otroka, ki ne obstaja in brez katerega lahko mirne duše živim ali za človeka, ki stoji pred mano in mi ponuja iskreno ljubezen ter čudovito skupno prihodnost.

Kako je ta realizacija, odločitev vplivala na partnersko zvezo? Sta že v začetku bila istih misli in si vajino življenje predstavljala podobno ali je šlo za veliko prilagajanja in sklepanja kompromisov?

Ko sva se spoznala, mi je mož rekel, da si ne želi otrok in jaz sem izbrala moža. Tu v resnici ni hude matematike. Ali je to razlog, da nimava otrok? Vsekakor. Ali sem se uklonila njegovi želji? Ne. Sem jo preprosto sprejela, sva se o tem veliko pogovarjala, da sem razumela in ga nikoli ga nisem prepričevala v nasprotno. Ljubezen je nenazadnje sprejemanje. In na koncu sem le pragmatik. Pretehtala sem, ali naj se odločim za otroka, ki ne obstaja in brez katerega lahko mirne duše živim ali za človeka, ki stoji pred mano in mi ponuja iskreno ljubezen ter čudovito skupno prihodnost.  Zame je to bil »no brainer«. Vsekakor ni bilo vedno enostavno, seveda so prišli trenutki, ki so prinašali vprašanja: ali mi bo žal? Ali je res pravi zame? Ali bom na stara leta sama? Kaj se bo zgodilo, če se razideva? Kakšno bi bilo moje življenje z otrokom? Kaj bom sploh počela kasneje, če ne bom imela otroka? Kakšno izkušnjo, znanja, ljubezen zamujam? Ampak tovrstna vprašanja spremljajo vsako večjo življenjsko odločitev, bistveno je, da sva jih vedno naslovila in sva se o tem redno pogovarjala. Več pa pojasnim še pri zadnjem vprašanju…

Si odločitev kdaj obžalovala oz. misliš, da jo boš obžalovala v prihodnosti?

Ne verjamem, čeprav pri meni ni nič tako črno-belo. V resnici obžalujem, da ne bom izkusila materinstva na neki nevronski ravni. Upam, da bom znala to ustrezno pojasniti. Jaz sem po naravi namreč zelo radovedna, sem strastna raziskovalka. Izjemno rada čutim in spoznavam stvari, doživljam posebne izkušnje, močna čustva, katarze v razmišljanju in »aha momente«. Sem nekakšen »čustveno-izkušenjski junkie« , saj mene tudi globoka žalost obogati na en poseben način in se bolj bojim apatije ter rutine, kot npr. globoke žalosti. Otrok vsekakor prinese neke čustvene dimenzije, h katerim se ne more približati nobena druga izkušnja v življenju. Opažam pri soljudeh, da te ogromno nauči, spremeni, obogati kot človeka. Obžalujem, da tega ne bom izkusila in da ne bom sebe videla v tej vlogi, a niti približno ne dovolj, da bi si premislila. Nenazadnje, »firbec« najbrž ni dovolj dober razlog, da se odločiš za otroka?

Se ti zdi, da družba ženske, ki se odločijo živeti brez otrok, obravnava bolj negativno, z manjšo mero razumevanja in z veliko več obsojanja, kot moške?

Po mojih izkušnjah je precej podobno, ne glede na spol. Tako mož kot jaz sva doživljala t.i. pritiske glede tega in ne bi rekla, da s kako posebno razliko. Stopnja obsojanja ali nerazumevanja je sicer v veliki meri odvisna od tega, kako se odzoveš na take situacije. Morda ravno zaradi tega govorim v pretekliku, saj se nama to več ne dogaja. Čez čas oz. z leti in izkušnjami ti nekako uspe vzpostaviti neko držo in prilagoditi lastne odzive tako, da ljudi odvrnejo od podajanja nazaželenih mnenj in postavljanja neprimernih vprašanj. Na splošno se naučiš postavljati ljudem meje. Razen tega pa daš veliko več poudarka na to v kakšnih krogih se giblješ in s kom se družiš. V najinih preprosto ni prostora za ljudi, ki so ozkogledi, ne dopuščajo drugačnega mnenja  ali so obsojajoči do intimnih odločitev drugih ljudi.

Ali se ti zdi, da so pari, ki se odločijo, da otrok ne bodo imeli, stigmatizirani na podoben način kot tisti, ki jih ne morejo imeti (zaradi neplodnosti)? Ali gre tu za drugačno stigmo?

Iskreno, ne vem s kakšno stigmo se soočajo pari, ki ne morejo imeti otrok, a domnevam, da je drugačna. Nam se očita predvsem egoizem in lenobo, njim najbrž ne? Kakor sem kdaj ujela, jih morda bolj zasuvajo s »pametnimi« nasveti in neprimernimi tolažilnimi besedami.

Kako so vajino odločitev za življenje brez otrok sprejeli starši? Je bilo z njihove strani kdaj zaznati razočaranje, žalost, zmedo, tudi zamero mogoče?

Dobro. Najini starši so zreli, odprtega duha in svobodomiselni, čeprav so že kar v letih in bi morda pričakovali drugače. Seveda bi bili veseli vnukov, ampak po pogovoru razumejo najino odločitev brez obsojanja, pritiskov ali žuganja. Morda en zanimiv podatek v povezavi z družinskimi člani. Enkrat me je babica vprašala, kdaj bova imela otroke in sem ji pojasnila, kakšno je najino stališče. Vse kar je rekla je bilo: »pametno, otroci prinašajo same skrbi in delo«. Za popolno razumevanje te izjave bi vam sicer morala postaviti več konteksta, ampak tu nimamo ne časa ne prostora. Dodajam le to, da je seveda svoje otroke imela rada, ampak jih gotovo ne bi imela, če se to od nje ne bi pričakovalo (60 let nazaj). Njeno pravo življenjsko poslanstvo ni vključevalo otrok. Skratka, zanimiva misel, da se morda šele sedaj v moderni dobi večkrat upamo stopiti izven kalupa in »odreči« otrokom.

Se ti zdi, da se pare, ki se odločijo živeti brez otrok, pogosto dojema kot egoistične osebe in osebe, ki otrok enostavno ne marajo?

Niti ne toliko, da jih ne marajo, da so egoisti pa vsekakor. Meni je to smešno. Saj se otrok  ne odloči sam, da se bo rodil, mi smo pa dobri samaritani, ki se žrtvujemo in mu podarimo življenje. Vsak, ki se odloči za otroka, se zanj odloči iz lastne (egoistične) želje ter vzgiba in na žalost mnogokrat iz čisto napačnih osebnih ali zunanjih razlogov. Za marsikoga je to osebna izpolnitev, poslanstvo. Kaj je v tem posebno altruističnega? Saj se vendar nekdo za starševstvo odloči zaradi sebe – ker ga to osrečuje in izpolnjuje? Tako kot mi zaradi sebe sprejememo odločitev, da bomo raje ponočevali s prijatelji kot dojenčkom. Na koncu smo vsi srečni zato, ker smo naredili nekaj, kar NAM daje smisel v življenju. Zakaj bi bil zaradi tega nekdo bolj egoist kot drugi? In morda še iz neke druge plati – ali niso morda ravno starši egoistični, saj »delajo« nove ljudi za prenatrpan in preonesnažen planet? Veliko je lahko stvar perspektive, dejstvo pa je, da gre pri vseh za povsem egoistične lastne dobre občutke in izpolnitev želja.

Misliš, da v današnjem svetu življenje brez otrok postaja čedalje bolj normalizirano ali temu še vedno ni tako? Kaj bi kot družba na tem področju morali narediti?

Dejansko težko rečem, ker se res več ne gibljem v takih krogih in ne sledim medijem, kjer se obsoja kakršnekoli intimne odločitve, ki nikomur ne škodujejo in se nikogar ne tičejo. Zdi se mi, da postaja bolj normalizirano, ampak najbrž zaradi »samoizolacije« od obsojanj nisem objektivna. Na splošno pa menim, da bi to temo morali detabuizirati in več govoriti o tem, kar sedaj tudi počnem.

Na koncu je pomembno spoštovanje tujih odločitev in mnenj, tudi,  če so ta drugačna od naših. Zato ne-strinjanj ne dojemam kot negativen odziv.

Kakšni so največkrat odzivi ljudi, ko jim zaupaš svojo odločitev za življenje brez otrok? Si oz. sta kdaj doživela kakšen izredno negativen odziv?

Ma na splošno moram reči, sploh v zadnjem času, da so odzivi zelo pozitivni, saj želijo ljudje več govoriti o tem. Osebno že zelo dolgo nisem doživela negativnega odziva. Seveda se kdo začudi, postavi več vprašanj, se tudi zgrozi, opozori na možnosti obžalovanja, ampak v vseh teh primerih je to vedno zelo zrel odziv in del normalnega, spoštljivega pogovora, v katerem ni nujno, da se strinjamo. Na koncu je pomembno spoštovanje tujih odločitev in mnenj, tudi, če so ta drugačna od naših. Zato ne-strinjanj ne dojemam kot negativen odziv. Spomnim se le ene ali dveh slabših izkušenj, ampak take so bile zato, ker je bil odziv nezrel ter  izražen v nespoštljivem tonu s pripombami  v  smislu »nekaj ni v redu s tabo, vama«.

Kaj je po tvojem mnenju v današnjih časih najpogostejši razlog, da se pari ne odločijo za otroke?

To, da se zavedajo, da jim jih ni treba imeti, da so del družbe? Morda to, da se že počutijo izpolnjene in srečne, opravljajo svoje poslanstvo? Da sodobni pojem družine ne vključuje nujno otrok? V resnici ne vem, saj so to zelo intimna in individualna doživljanja. In v resnici, še vedno ne poznam veliko parov, ki si vsaj na neki točki v življenju ne želijo otrok.

Kaj bi svetovala ljudem, ki imajo težavo s sprejemanjem dejstva, da si njim bližnja oseba ne želi otrok (npr. da si hčera, sin, ne želita otrok)?

Da morajo postaviti svojo vlogo v življenju te ljubljene osebe v drugo perspektivo. Sicer je ena pot sprejetje, druga je umik, tu ni neke visoke matematike. V resnici nimam posebnega nasveta, razen, da naj se vsak utrdi v zavedanju, da ni poslanstvo naših ljubljenih to, da osrečujejo nas. Nihče ni odgovoren za naše želje, srečo in dojemanje dejstev. Ko ne moremo neke situacije spremeniti, a se ne želimo umakniti, jo moramo sprejeti in potegniti iz nje pozitivno. To velja tako v starševstvu, kot prijateljstvu ali partnerstvu.

Kaj bi bil tvoj nasvet tistim, ki se s to izredno pomembno odločitvijo še borijo in se predvsem bojijo, da je napačna in jo bodo enkrat obžalovali?

Sprejeti je treba, da zagotovil ni. Saj tudi jaz ne morem biti 1000%, da sem sprejela pravo odlločitev. Ne vem, kako bom čutila čez 10, 20 let. Ljudje se vendar stalno spreminjamo. Pred časom sem nosila v 95% črna oblačila, sedaj pa se v njih ne počutim dobro. Na videz morda površinska in nepomembna sprememba, ki pa je na koncu zgolj zunanji pokazatelj pomembnih sprememb v mojem počutju in dojemanju življenja.

Kako naj bom torej 1000%, da ne bom nekoč obžalovala, da nisem imela otroka? Res sicer mislim, da ne bom, a ključno je bilo to, da sem sprejela negotovost. Nenazadnje to ni nakup avtomobila, hiše, psa ali poroka. Otrok je ena dimenzija odgovornosti, ljubezni in vseživljenjske spremembe, ki ni primerljiva prav z ničemer na tem svetu. Praktično ni druge možnosti, kot da sprejmemo, da nobena odločitev v zvezi s tem ne bo 100% pravilna. Tudi, če se odločite za otroka, ni zagotovila, da kljub vsej ljubezni, ki jo boste občutili, si ne boste nekega dne rekli, da bi si želeli odločiti drugače. Poznam take ljudi. Zanje sicer ne boste slišali, ker če je kaj tabu tema, je to, da starš na glas izreče, da mu je žal, da ima otroke.

Na koncu je najbolj pameten nasvet, ki vam ga lahko dam: sprejmite negotovost, odgovornost in zaupajte življenju, da vas bo peljalo po poti, ki je prava za vas. Vsaka pot je tako individualna, da je težko generalizirati nasvet za tako pomembno odločitev, zato se lahko poslužimo nekaj uporabnih individualnih orodij: pogovori sami  s sabo in s partnerjem, analiza lastnih občutkov, seznami »za in proti«, pisanje dnevnika z občutki in razmišljanji, ipd. Je pa »odločitev« v večini primerov dejansko proces, ne nek aha moment. Proces, v katerem  se velikokrat odločiš, premisliš in ponovno odločiš. Ne jemljite tega kot frustrirajočo izkušnjo, ampak kot neko potovanje, ki nam prinaša neka nova spoznanja o nas in življenju. Vedno je lažje sprejemati odločitve, če je naše izhodišče pozitivno.

Spletna stran: tixibeauy.com

Instagram: @tixibeauty