Eno najhujših oblik moške neplodnosti predstavlja azoospermija (odsotnost semenčic v izlivu). Moški s takšno diagnozo niso zmožni spontane oploditve in po naravni poti ne morejo priti do svojih bioloških otrok, včasih pa je to nemogoče tudi s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Kateri so najpogostejši vzroki za neobstruktivno azoospermijo?
Pri neobstruktivni azoospermiji težava leži v proizvodnji semenčic, procesu imenovanem spermatogeneza. Najpogostejši vzroki za to stanje, so:
- genetski vzroki (delecije Y kromosoma, nenormalen kariotip – Kllinefelterjev sindrom)
- radiološko obsevanje, kemoterapija
- različni toksini in težke kovine
- določene zdravila
- hormonska neravnovesja (pogosto povišan FSH, normalne ali znižane vrednosti testosterona)
- varikokele
Kateri so najpogostejši vzroki za obstruktivno azoospermijo?
Obstruktivna azoospermija, kot že samo ime pove, predstavlja neko obliko obstrukcije oz. zapore, ki semenčicam preprečuje izhod oz. pridružitev semenski tekočini. Najpogostejši vzroki za to stanje, so:
- obstrukcija v obmodku
- obstrukcija v semenevodu
- obstrukcija v ejakulatornem kanalu
- prirojene nepravilnosti reproduktivnega trakta (npr. CBAVD – obojestranska odsotnost semenovodov)
- vazektomija
Pri moških z azoospermijo se tudi oploditev z biomedicinsko pomočjo ne more izvesti kot bi se običajno – torej z oddajo vzorca semena. V tem primeru se za pridobitev semenčic uporabijo različni postopki in posegi.
Kaj je TESA?
TESA ali ang. testicular sperm aspiration je postopek pri katerem se semenčice skuša pridobiti in izolirati iz aspirata dobljenega s punkcijo testisa (moda).
Punkcija testisa je najenostavnejši način pridobitve semenčic. Običajno se izvede v lokalni anesteziji in traja približno 10 minut. Primarno se izvaja pri moških z obstruktivno azoospermijo pri katerih se pričakuje, da v modih prihaja do normalne proizvodnje semenčic.
Punkcijo se izvede z vstavitvijo igle v testis in aspiracijo tekočine in tkiva z uporabo negativnega tlaka. Pridobljen vzorec se nato obdela v embriološkem laboratoriju, kjer se skuša izolirati/pridobiti semenčice za uporabo v ICSI postopku oploditve (neposreden vnos posamezne semenčice v jajčno celico).
Če se s TESA ne zagotavi zadostno/zadovoljivo število semenčic, je potrebno poskusiti z biopsijo testisov.
Poleg TESA postopka poznamo še dve različici aspiracije semenčic, in sicer PESA ter MESA.
PESA ali perkutana epididimalna aspiracija semenčic, je postopek, kjer se aspirat pridobi iz obmodka. Najpogosteje se izvede pri moških, kjer je prisotna obstruktivna azoospermija, bodisi zaradi predhodne vazektomije, bodisi zaradi okužbe.
MESA ali mikrokirurška epididimalna aspiracija semenčic, je poseg, ki se izvaja za moške, pri katerih je prisotna obstrukcija v obmodku ali semenovodih – npr. stanje po vazektomiji, prirojena odsotnost semenovodov, ipd.. Izvaja se v operacijski sobi, s splošno anestezijo in uporabo operacijskega mikroskopa. MESA omogoča obsežnejše pridobivanje zrelih semenčic, v primerjavi z drugimi aspiracijskimi tehnikami in je najprimernejši način za moške s prirojeno obojestransko odsotnostjo semenovodov (CBAVD), saj ne vpliva na proizvodnjo testosterona v modih.
Kaj je TESE?
TESE ali ang. testicular sperm extraction, je poseg pri katerem se semenčice pridobi z ekstrakcijo koščka tkiva testisa, gre za minimalno odprto biopsijo testisa. Pri tem kirurškem posegu se naredi majhen rez na testisu in odvzame košček tkiva. Izvede se lahko v operacijski sobi, z uporabo sedacije ali splošne anestezije, poseg pa je mogoče izvesti tudi z uporabo lokalne anestezije. V embriolškem laboratoriju se košček odvzetega tkiva pregleda in iz njega nato poskuša pridobiti/izolirati posamezne semenčice za uporabo v ICSI postopku oploditve oz. za krioprezervacijo (zamrzovanje), za uporabo v nadaljnjih postopkih.
Micro-TESE ali ang. microdissection testicular sperm extraction, je poseg, kjer se testis prereže, “odpre” in pregleda semenske cevke za prisotnost semenčic (od tod izraz mikrodisekcija). Micro-TESE se izvaja v operacijski sobi, s splošno anestezijo, pod operacijskim mikroskopom. Z uporabo mikroskopa se lažje ugotovi v katerih semenskih cevkah bi lahko bile prisotne semenčice. Na ta način se poveča uspešnost iskanja semenčic, odvzame manjše koščke tkiva kot pri klasični TESE biopsiji in s tem zmanjša potencialne poškodbe preostalega tkiva testisa.
Micro-TESE je kot optimalna oblika pridobivanja semenčic za moške z neobstruktivno azoospermijo, ponekod povsem nadomestila klasično TESE.
Uspešnost micro-TESE pri pridobivanju uporabnih semenčic, je visoka (50–55%), razen v primerih, ko je proizvodnja semenčic resno prizadeta oz. se proizvodnja sploh ne odvija.
Kljub naprednim posegom in postopkom, ki so nam danes na voljo, je v določenih primerih, paru, kjer ima moški diagnosticirano azoospermijo, zanositev onemogočena. V teh primerih je smiselno, da par razmisli o možnosti darovanega semena.
Ali vas oz. vašega partnerja v prihodnosti čaka eden izmed zgoraj omenjenih posegov?
Preberite si izkušnje moških
“Kot moški, se nisem pozanimal, kako bo potekala biopsija testisa, sprva sem mislil, da bo to le kak vbod z iglo (kljub temu, da so mi naročili naj s seboj prinesem pižamo). Ko pa je zjutraj medicinsko osebje naredilo kompletno anamnezo (teža, višina, zdravstveno stanje, alergije, ipd.), mi je postalo jasno, da bo sledila operacija.
Po birokraciji smo odšli v bolniško sobo, kjer sem se preoblekel, sestre pa so mi tesno povile noge. Nato so me odpeljali pred operacijsko sobo, kjer sem imel krajši pogovor z anesteziologom. Prišel je kirurg, vsi v operacijski sobi so mi zaželeli lahko noč in imel sem čudovit spanec. Po cca 30min sem se zbudil, popolnoma brez omotice, malo sem še poležal v pooperativni sobi, nato so me odpeljali v sobo, kjer sem še malo počival. Sledilo je dobro kosilo, prišel je zdravnik in mi sporočil rezultate (v mojem primeru so bile semenčice ok). Dobil sem navodila ob odpustu (na kaj naj bom pozoren in da moram počivati) ter en teden bolniške. Bolečin ni bilo, že čez nekaj dni sem popolnoma pozabil na poseg. Šivi so odpadli sami, prva dva dni je malo krvavelo, kar je normalno.
Sam poseg je bil torej neboleč, okrevanje je zelo hitro, strah je odveč in bi še šel če bi bilo potrebno (že zaradi spanca v operacijski).“
“Strah je bil seveda prisoten, kar veliko njega. In nervoza. Kar pa je tudi logično, ko te čaka poseg. Ne veš točno kako bo potekal, razmišljaš o možnih zapletih, ipd. O samem posegu nisem izvedel nič s strani zdravnika. Povedal je nekaj na hitro – naredimo lokalno, prerežemo, vzamemo in je… Prepuščen sem bil prebiranju dodatnih informacij o posegu na spletu, a tam je bilo možno zaslediti veliko različnih pristopov in nisem bil več siguren kaj me čaka.
Poseg (biopsija) je potekal v operacijskem bloku, najprej sem se moral sleči do spodnjega perila, nato pa na “operacijsko” mizo. Tam je že bila pripravljena vsa oprema za poseg, sledilo je razkuževanje kože v predela mod. Kirurg je vzel injekcijo in opravil lokalno anestezijo v predelu mod in mošnje, sama injekcija ni bila prijetna, saj je moral omrtvičiti velik predel. Ko je bilo vse omrtvičeno, je na pomoč priskočil asistent, kateri je prijel kožo in jo napel, da je kirurg lahko prerezal tkivo, nato pa še isti postopek na modu. Sledilo je jemanje tkiva z ščipalkami. Kirurg je vzel kar nekaj teh vzorcev, ki jih je nato asistent takoj odnesel v laboratorij pod mikroskop. Sledilo je šivanje moda in pa kože, oboje je bilo malce neprijetno, najbolj šivanje kože. Po opravljenem posegu je rano samo še zavil in poseg je bil končan. Vmes je tudi že asistent pregledal tkivo pod mikroskopom, sliko pa sem lahko tudi sam videl na ekranu.
Bolečine so bile prisotne, saj to seveda ni prijetno mesto za kakršen koli poseg, vendar sem bolečine omilil z protibolečinskimi tableti. Je bilo pa nekaj dni potrebno kar dobro paziti, da nisem naredil kakšnega čudnega giba ali udarca, ker je bilo vse precej razdraženo, tudi med samo hojo me je rahlo motilo v predelu rane.
Bi pa ne bi šel še enkrat na ta postopek. Sam postopek seveda ni prijeten, tudi nekaj časa po posegu so na otip še vedno prisotne brazgotine na modu. Mislim, da si nobeden ne želi, da bi mu na vsake toliko rezali moda. Je pa res dobro, da se že v prvem posegu odvzame več vzorcev, da ni treba za vsak IVF postopek ponavljati.“
“Posega me ni bilo pretirano strah, bolj sem bil nervozen, ker nisem vedel kaj pričakovati.
Prišel sem pred operacijsko sobo, se preoblekel in ko sem bil na vrsti, so me dali pod narkozo. Od tam naprej se ne spomnim ničesar. Ko sem se zbudil, je bil poleg mene prisoten zdravnik, da mi je povedal kaj je ugotovil. Kar nekaj ur sem še čakal tam, dokler me niso odpeljali v sobo.
Takoj po posegu nisem imel bolečin, potem kasneje ko je vse skupaj popustilo, pa me je bolelo in je bilo občutljivo. Vzel sem en nalgesin. Doma sem moral počivat, ker kakor sem malo več hodil po stanovanju, se mi je rana odprla in sem malo zakrvavel. Od vsega mi je bilo najbolj tečno počivanje in to, da sem moral biti na miru vsaj ene 5 dni. Umival sem se lahko z mokro brisačko toliko časa, dokler rana ni postala suha, šele nato sem se lahko normalno stuširal.
Na poseg bi šel ponovno, če bi bilo treba in če bi se splačalo. V nasprotnem primeru se mi ne zdi smiselno. Glede na diagnozo z rezultatom nisem bil zadovoljen, čeprav sva pričakovala neuspeh. Vseeno sem upal, da bi našli vsaj nekaj plavalcev… Ja, sem bil kar razočaran.“
“Na preiskavah so mi diagnosticirali odsotnost semenovodov, zaradi česa spermiji ne morejo “priti na prosto” in jih v mojem izlivu ni in tudi ne obstaja možnost, da bi kdaj kakšnega našli. Zato je bila edina možnost, da mi spermije vzamejo neposredno iz mod, kar je pomenilo biopsijo, vendar pa po drugi strani tudi precejšno verjetnost, da bo s spermiji vse ok, saj je bilo jasno, kaj je vzrok, da jih ni v izlivu. Po začetnem razočaranju, ko v izlivu dvakrat ni bilo nobenega spermija, me je ta možnost biopsije navdajala z velikim upanjem, tako da sem se posega zelo veselil in je to pričakovanje močno prevladalo nad strahom in zaradi tega nisem niti razmišljal o strahu. Mogoče čisto malo na dan operacije, ampak ne strah, bolj nekaj treme, ki je bila prisotna tudi v mnogih drugih življenjskih situacijah. Verjetno je pomagalo tudi to, da sva se s partnerko precej hecala na to temo, da mi bodo “rezali jajčka” in sem potem na vse skupaj precej pozitivno gledal.
V bolnico sem prišel šele na dan posega, se preoblekel in počakal v sobi s posteljami za paciente. Tudi partnerka je bila lahko ta čas z mano in v sobi s šestimi posteljami ni bilo drugih ljudi. Potem so me vzeli v operacijsko sobo, kjer sem izpolnil nekaj vprašalnikov, nato sva se s kirurgom pogovorila, dobil sem nekaj proti bolečinam in postopek se je začel. Iz enega moda so mi odrezali nekaj tkiva in potem zašili nazaj. Ves čas postopka sem bil buden in se pogovarjal s kirurgom. Postopek ni trajal dolgo, po koncu sem še kakšno uro odležal in potem sem šel domov.
Že med posegom sem čutil bolečino v modih ki se je širila proti trebuhu (širila se je proti trebuhu na podoben način, kot ko se udariš v moda, ni pa bila enaka bolečina). Seveda pa gleda na to, da sem dobil nekaj proti bolečinam, le-ta ni bila neznosna, prej neprijetna. Recimo kot kakšen neprijeten poseg pri zobozdravniku, nič groznega, sploh ko sedaj pomislim za nazaj.
Po posegu sem bil nekaj dni na bolniški, kjer sem bolj ali manj ležal. Kadar sem vstal sem začutil pritisk v šivih in tudi če sem bil nekaj časa pokonci je bilo tako. Na tak način, kot če imaš kakšno rano/ureznino na kateremkoli delu telesa pod pasom, ko čutiš utrip v njej, kadar stojiš. Spet nič groznega in če sem ležal je bilo čisto ok.
Če bi poseg moral ponoviti, bi to naredil takoj, brez kakršnihkoli pomislekov. Je bilo vredno in bi šel brez težav ponovno, tudi če bi šlo za večji ali pa bolj boleč poseg. Sicer pa so mi vzeli dovolj tkiva za 6 postopkov, tako da prav kmalu ne bom šel.
Prvo epruveto od šestih so uporabili, ko je imela partnerka punkcijo in so z mojimi semenčicami oplodili njena jajčeca. Tri blatociste so po kvaliteti izstopale in eno od teh so partnerki vstavili, dve pa zmrznili. Danes imava 20 mesecev staro punčko in počasi razmišljava, da je čas, da greva še po naslednjega od drugih dveh zamrznjenčkov. V kolikor bi bila oba poizkusa neuspešna, je shranjenih še pet epruvet s spermiji (vsaka za en postopek, pri čemer sva v prvem postopku dobila enega otročka + še dva zamrznjenčka). Tako da bi bil s postopkom težko bolj zadovoljen.
Še najbolj sem imel pomisleke glede tega, da more partnerka zaradi mene v te postopke, vendar tega očitka nisem z njene strani nikoli dobil, niti kot namig. Res je bila super in vsakič, ko sem začel govoriti kaj na to temo je poudarila, da sva ekipa in da sva v vsem skupaj.
Tudi vsi zaposleni na Ginekološki kliniki v UKCLJ so bili res super, zelo prijazni, polni podpore, vedno dosegljivi, tako da je čez celoten postopek zaradi tega vse lažje.“
“Čeprav že pred samim posegom (punkcija mod) prijazno povedo kaj točno bodo naredili in čeprav me je zdravnik že na našem prvem razgovoru pregledal na isti način kot poteka sama punkcija, je bil seveda vedno prisoten nek minimalen strah ko je igla prišla v bližino mojega spolnega organa. A za moje sanje in sanje moje partnerke, bi šel marsikaj naredit – punkcije so nekaj, kar oba s partnerko poskušava sprejet z največ ljubezni kar se da.
Pri nama je postopek zgledal tako, da je punkcijo najprej imela partnerka, potem pa še jaz. Na prvih dveh punkcijah sva prišla do enega zarodka. Po prvih dveh punkcijah so nama rekli da počakava cca 40min nekje v blizini UKC-ja, da vidijo, če imajo dovolj “materiala”.
Na zadnji punkciji je zdravnica rekla, da je odvzela večji del in sva na ta račun potem dobila sedem zarodkov.“
“Žal moram reči, da imam glede biopsij kar nekaj izkušenj, saj sem tekom najinega boja za otročička prestal kar tri. S partnerko sva pričela s postopki pred kakšnimi 8 leti. Takrat so nama na prvem pregledu v ambulanti dr. Reša po pregledu semenske tekočine namreč diagnosticirali moško neplodnost, saj v izlivu ni bilo niti ene semenčice. Seveda naju je bilo najprej strah kaj to sploh pomeni in ali bova sploh lahko imela otroke. Dr. Reš naju je takrat seznanil, da seveda upanje obstaja, vendar bova morala iti skozi IVF postopek, jaz pa bom moral opraviti biopsijo.
Tako sem šel na prvo biopsijo v Postojno. Pred prvo biopsijo me je sicer bilo malenkost strah, vendar ker nisem vedel kako to sploh poteka in kaj lahko pričakujem, me je bilo bolj strah samega rezultata, ter da bi tudi po biopsiji rekli, da niso našli spermijev. Postopek je bil izveden hitro. Z ženo sva prišla v bolnišnico, kjer sva bila takoj na vrsti. Odpeljali so me v manjšo operacijsko sobo, ki je bila kar zraven ambulante, kjer se sicer opravljajo razgovori. Moral sem se sleči do pasu in uleči na mizo. Razkužili so mi celo območje okoli testisov, dali lokalno anestezijo in v roku 1 minutke izvedli biopsijo. Cel postopek je skupaj s šivanjem trajal nekje 10min kar je bilo res zelo hitro. Občutki so bili nekoliko nenavadni. Bila je prisotna bolečina vendar ne neposredno na modu, marveč samo kot neka topa bolečina celega področja. Takoj po posegu so dali tkivo v analizo in naju razveselili z besedami, da so našli dobro gibljive semenčice. Zamrznili so 6 epruvet, ki so jih nato uporabili pri prvih treh postopkih, ki pa so žal bili neuspešni. Takoj po posegu sva lahko šla domov. Vzel sem nekaj protibolečinskih tablet in sam peljal domov. Naslednji dan sem še počival nato pa že drug dan po posegu šel delati, saj bolečina ni bila prehuda.
Zaradi neuspeha, sva se nato z ženo odločila za menjavo klinike ter šla poizkusit srečo v UKC Ljubljana. Tam sva izvedela, da prenosov genskega materiala med klinikami ne izvajajo, kar je bilo precej neprijetno presenečenje, saj je to pomenilo, da moram ponovno opraviti biopsijo. Le ta je v UKC Ljubljana potekala precej podobno, le da sem nekoliko prej moral priti na dnevno kliniko. Sam postopek je bil dokaj podoben, le da je trajal nekoliko dlje. Prav tako sem po samem posegu še odležal cca. 2 uri na kliniki, nakar so me odpustili domov. Drug postopek je bil nekoliko bolj naporen kot prvi, tudi bolečine je bilo nekoliko več, vendar pomaga že kak Nalgesin. Tudi pri tem postopku so zamrznili 6 epruvet, ki so jih nato uporabili pri dveh postopkih, ki sva jih opravila v UKC LJ. Žal sta tudi ta dva postopka bila neuspešna.
Po prebiranju številnih forumov in zbiranju informacij sva se nato odločila da poizkusiva svojo srečo še v UKC Maribor. Žal je to zame ponovno pomenilo, da moram opraviti novo biopsijo, vendar nisem niti malo okleval, sploh glede na to koliko punkcij in injekcij je morala preživeti žena. Tukaj pa je je bila izkušnja povsem drugačna, boljša. Že na prvem posvetu so naju seznanili, da poteka biopsija pri polni narkozi, nama razložili vse podrobnosti ter nama vlili novo upanje. Ponovno sem bil sprejet na dnevno kliniko, kjer so mi opravili vse priprave, me na postelji odpeljali v pravo operacijsko, kjer sem po parih sekunda ko so mi dali na nos masko zaspal. Zbudil sem se po cca. 30 min v operacijski, kjer so medtem že vse opravili, me zašili, zaščitili rano ter mi takoj ko sem se prebudil prijazno in veselo sporočili, da imajo dober material (ponovno 6 epruvet). Nato so me odpeljali v sobo, kjer sem ostal še nekaj ur in nato zvečer odšel domov. Ponovno sem vozil kar sam in je pomagalo že nekaj Nalgesinov dokler v roku par dni niso odpadli šivi. Sama izkušnja v tej kliniki j bila sicer zelo dobra, prvič sva prišla do blastocist in zamrznjenčkov, vendar so bili tudi tukaj vsi poizkusi na koncu žal neuspešni. Ker je načeloma tako z mojim kot ženinim genskim materialom vse v najlepšem redu, sva želela nadaljevati v Mariboru z samoplačniškimi postopki, vendar nama je korona preprečila načrte, saj v Mariboru vse od marca 2020 ne izvajajo samoplačniških postopkov.
Ker več nisva želela čakati sva se v avgustu odpravila na Češko ter se odločila, da vzameva darovan zarodek, saj nama po vseh teh postopkih več ni pomembna genetika ampak samo cilj, da dobiva svojega otročička, na katerem delava že 10 let. Postopek na Češkem je bil uspešen in tako v maju pričakujeva najinega fantka.
Za zaključek pa še par spodbudnih besed za vse bodoče očke. Ne se bati, ni tako hudo kot se sliši. Cilj je vreden vsega tega truda in minimalnega napora, ki ga moramo opraviti mi moški z diagnozo moške neplodnosti, v primerjavi z našimi ženami/partnerkami, ki morajo prestati številne injekcije in punkcije, preden pridemo do željenega uspeha. Glavo gor in akcija.“
Sta tudi vidva prestala punkcijo ali biopsijo mod za postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo? Bi želela deliti vajino izkušnjo?
