Najina zgodba je v resnici moja zgodba. Ja, drži, neplodnost je pot skozi katero morata oba partnerja, vendar pa se v resnici najina prične z mojo…

1. DEL: ZAČETEK ZGODBE

Moja zgodba se začne 9 let nazaj, pri mojih 27-ih letih, ko sva s bivšim partnerjem nekako načela pogovore o otrocih. Oba sva bila zaposlena v vrtcu, oba sva oboževala otroke in obema je bil povsem pričakovan naslednji korak, ustvarjanje družine. Bila sva pripravljena na družino, a žal nisva bila pripravljena na vse izzive, ki so sledili.

Po približno letu dni poskušanja, ki je sprva res bilo sproščeno in brez pritiskov, kasneje pa že polno vprašanj, dvomov in skrbi, sem najino situacijo predstavila osebni ginekologinji.  Mirno mi je odgovorila, da bova pregledali hormone in se na podlagi izvidov odločili kako naprej. Izvidi so bili brez posebnosti, celo zelo dobri in ker ni bilo nič očitno narobe, naju je ginekologinja napotila kar na kliniko za zdravljenje neplodnosti. Izbrala sva kliniko v Ljubljani. Tudi tu so ponovno vsi izvidi, tokrat od obeh, bili povsem brez posebnosti in postavljena nama je bila diagnoza nepojasnjena neplodnost.  Ker je na tej točki preteklo že 2 leti odkar sva se odločila za otroka in aktivno delala na tem, sva bila napotena naravnost v IVF postopek. V tem času sem na portalu Ringaraja spoznala še tri super punce, ki so približno isti čas prestajale IVF postopek na Ljubljanski kliniki.

Čeprav se podrobnosti tega prvega postopka ne spomnim več jasno, se zelo dobro spomnim punkcije – bila je izredno boleča, celo grozna izkušnja po kateri sem še lep čas pobirala. Se je pa na srečo končala s pridobitvijo kar 23 jajčnih celic. Kljub visokem številu celic, so se zdravniki odločili za svež prenos zarodka. Zamrznili pa so jih še 11! Vsi so bili izredno optimistični, navdušeni nad kvaliteto zarodkov, najinimi rezultati, starostjo. Kljub dobrim napovedim je bilo čakanje na krvni test precej mučno in v tem času sem bila na kontaktu s preostalimi puncami (mislim, da naša mini FB skupnica celo še vedno nekje obstaja). Medtem ko sta dve punci sporočili čudovito novico (ena izmed teh je bila tudi naša Maja Henigman), se je pri meni na 9. dan po prenosu pojavil rjav izcedek in konec vsega lepega. Takrat sem pridobila povsem novo izkušnjo, ki se je nato vseskozi ponavljala – neuspešen prenos zarodka. Prestala sva jih še 4, vse skupaj sva na koncu imela že 5 neuspelih prenosov s čudovitimi, visokokvalitetnimi zarodki v obdobju dobrih dveh let. Najina pot je na tej točki trajala že 5 let. Odločila sem se, da potrebujem odmor, oddih, pavzo. V tem času se je odvilo veliko stvari, predvsem to, da sva se s partnerjem oddaljila in na koncu po 7-ih letih zveze tudi razšla.


2. DEL: KONEC PRVE ZGODBE, ZAČETEK NOVE

V preteklosti se nikoli nisem zavedala (vsaj zavestno ne) kakšen vpliv je name imela neplodnost in močna želja po otroku. Kot sveže samska ženska kar nisem mogla verjeti, kakšen je lahko (zopet) občutek imeti spolni odnos zaradi odnosa samega, zaradi želje, potrebe in ne zgolj v namen zanositve. Neverjetno, res.

Po letu dni samskega življenja (ki je res pasalo) sem spoznala sedanjega partnerja. Čeprav se lahko sliši pocukrano, sem takoj vedela, da je on tisti s katerim bom imela otroka. Po dveh letih zveze sva se odločila, da je čas za družino (stara sva bila 34 let). Seveda sem s seboj nosila »prtljago« preteklih izkušenj, vendar sem se vseeno sproščeno podala na to pot. Po pol leta poskušanja sem začela z rednim spremljanjem ovulacije in še bolj pogostimi spolnimi odnosi. A tudi tokrat nisem zagledala pozitiven test po letu dni. Notranji glas mi je govoril, da nekaj ni ok. Pa sem bila spet pri svoji ginekologinji na rednem PAP brisu in ji zaupala, da je tudi tokrat minilo že leto dni. Še isti dan sem oddala kri za pregled hormonov, partner pa se je naročil na spermiogram. A tokrat sem v proces lahko vključila še našo Majo. Na rezultate spermiograma sva čakala skoraj en mesec. Ko sva jih dobila, me je vrglo na rit – saj ne da sem strokovnjak s tega področja, ampak številke so bile precej jasne. Rezultat je bil zelo slab. Ne bom pozabila besed moje ginekologinje, ko je v roke dobila partnerjev izvid: »Joj, že drugič se je narava z vami poigrala.«  Nisem mogla verjet, da sem ponovno v tej situaciji. Pa v prvo sem bila precej mlajša, oba sva imela boljše rezultate, kaj pa tokrat? Prognoza je bila mnogo slabša. Ko sva se s partnerjem spoznala, sem mu iskreno zaupala kaj vse sem doživela in preživela tekom umetne oploditve. Bila sem precej jasna in mu dala vedeti, da sem s postopki zaključila. In ravno zato je bilo tako težje sprejeti, da naravna zanositev ne bo prišla v poštev. Ker je bil prvi spermiogram res slab, je bilo potrebno v roku dveh mesecev opraviti še enega. Vmes je partner redno užival vitamine, antioksidante. Bila sva optimistična, morda pa bo tokrat vseeno boljši rezultat. V roke sva dobila izvid, ki je pokazal samo še slabše stanje – v preparatu so bile prisotne posamezne gibljive in negibljive semenčice, morfologije tokrat sploh niso naredili zaradi prenizkega števila. In tako je upanje, da bova imela otroka po naravni poti, povsem izginilo. Ko sem samo pomislila, da bi morala še enkrat čez celotno izkušnjo, čez vsa razočaranja, me je kar stisnilo. Tudi partner si ni upal omenjati IVF postopka, ker je vedel, kako zelo vesela sem bila, da sem s to zgodbo zaključila. Za trenutek sva obstala. In potem je prišla Maja – iskrena in objektivna. Takrat ravno začela sodelovati s kliniko Unica na Češkem. Poznala me je dobro, poznala je mojo izkušnjo, mojo zgodbo. Zaupala sem ji, sva ji in tako je padla odločitev, da poskusiva na Češkem.  


3. DEL: NAJINA ČEŠKA ZGODBA

Zaradi narave dela in dopustov sva se s partnerjem dogovorila, da bova šla v postopek z avgustovsko menstruacijo. Vmes sem opravila še ambulatno histeroskopijo, ki po pričakovanjih ni pokazala nobenih posebnosti. Skupaj z Majo sva opravili najprej razgovor, izpolnili obširen medicinski vprašalnik in čez približno 14 dni sem imela Skype posvet z doktor Tomasom in Majo. Bil je izredno prijeten in sproščen. Na posvetu smo določili  protokol zdravljenja, zdravila, dnevne odmerke, zdravnik je predstavil tudi kako bo zadeva kronološko potekala. Cena najinega paketa je bila z 10% popustom 3150 € (skupaj z zdravili pa naju je naneslo okoli 3700 €).

Mesec avgust sva res nestrpno pričakovala. Prek Airbnb sva rezervirala stanovanje in si vzela ta postopek kot najin dopust. Drugi dan ciklusa sem pričela z injekcijami Gonala, in sicer 150 enot dnevno. Osmi dan zgodaj zjutraj pa sva odpotovala v Brno, kjer sem imela prvi ultrazvok za merjenje foliklov. Že sam sprejem na kliniki, prijaznost celotnega osebja in individualni pristop (imaš svojo koordinatorko, ki te spremlja kot tvoja senca) naju je navdušil. Na UZ se je zdravnik odločil, da s terapijo nadaljujemo še dodatne 3 dni, Gonalu smo dodali Cetrotide in za domov sem dobila stop injekcijo. Punkcija je bila načrtovana v ponedeljek, zato sva imela še nekaj časa za ogled Brna. Res čudovito mesto.

V ponedeljek zjutraj sem imela punkcijo. Moram povedati, da je tokratna izkušnja bila povsem nekaj drugega kot tista prvič v Ljubljani. Vsi so bili ves čas nasmejani, vse mi je bilo obrazloženo. Punkcija je potekala v kratkotrajni splošni anesteziji. Ko sem se zbudila, so bile z mano v sobi še tri dekleta. Ena Čehinja, ostale smo bile tujke. Zbudila sem se skorajda brez bolečin. Zanimivo pa mi je bilo tudi to, da nisem krvavela, videti ni bilo niti kapljice (za primerjavo sem v Ljubljani krvavela tudi na prenosih). Naše počutje je ves čas spremljala sestra. Ko so bile punkcije operavljene, nas je obiskal dr. Tomas. Bil je navdušen, da sem pridelala kar 19 celic. Povedal mi je tudi, da je seme bilo v redu in da bo dovolj »plavalcev« za izvedbo oploditve. Odležala sem še dve uri in potem sem lahko šla domov. Do večera sem še počivala, potem sva se odpravila proti domu (okoli 5,5 h vožnje). Po punkciji in anesteziji sem se počutila čisto v redu. Brez problema sem sedela v avtu, stala, hodila. V soboto sem imela napovedan transfer. V tem času sem lahko preko njihove spletne strani vsakodnevno spremljala kako se razvijejo zarodki. Od 19 celic smo na prvi dan imeli kar 16 zarodkov. Čisto sem bila v šoku. Toliko? S takšnim semenom? Res sva bila presrečna. Do tretjega dne sta se dva zarodka prenehala razvijati, do 5. dne jih je ostalo še 14. Povsem dovolj.

Na dan prenosa sva se ponoči odpravila proti Brnu, uro sva imela ob 9.00. Sprejela naju je sestra ter pospremila v posebno sobo, kjer sva se uredila. Ja, partner je bil tokrat lahko zraven pri prenosu. Pred prenosom je prišel dr. Tomas, zopet ves navdušen nad najinim rezultatom. Seveda sem bila tudi jaz vesela, vendar sem v ozadju vseeno imela pomisleke, saj sem tudi v Ljubljanski kliniki imela veliko »lepih« zarodkov, ki pa se nikdar niso obnesli. Moram reči, da sem še največjo razliko med klinikama opazila ob prenosu. Težko je opisati z besedami to strokovnost. Zdravnik je vsak premik, vsako spremembo pojasnil – zakaj, čemu. Prvič sem imela prenos z uporabo zunanjega in notranjega ultrazvoka. Med samo izvedbo nama je zdravnik podal cel kup zanimiv informacij, med drugim tudi to, da zarodki ne marajo gela, zato uporablja samo vodo. Skupaj s sestro sta se trudila 15 minut, da sta zarodek namestila na točno določeno mesto (kjer me je potem ščipalo nadaljnjih 14 dni). Na koncu sva dobila še prvo slikico, odležala sem še 10 minut. Ob odhodu me je zdravnik še opozoril na nevarnost hiperstimulacije in na kaj moram biti pozorna.

In tako se je začelo mučno čakanje. Krvni test sem imela planiran na 13. dan po prenosu. Že vnaprej sem se odločila, da ne bom delala urinskega test in diplomirala iz morebitnih bledih črtic, plusov in še česa. Pri tem me je podprla tudi Maja. Prvi teden sem se počutila presenetljivo dobro, brez posebnosti. Sedmi dan pa sem pričela opažati čudno zategovanje trebuha in napihnjenost (sem precej suha in trebuh naenkrat ni bil več raven). Spremljali so me tudi rahli krči – prisežem, da sem jih čutila točno tam, kjer naj bi bil vstavljen zarodek. Vseeno se nisem upala veseliti, da je kar v prvo uspelo. Zakaj pa bi, če do zdaj še nikoli ni bilo uspešno? Enajsti dan pa več nisem mogla zdržati, zbrala sem pogum in šla na krvni test. Kot zakleto so mi rekli, da bom morala na rezultate čakati tri dni. Živčnost se je stopnjevala. Upanje mi je dajalo dejstvo, da tokrat nisem imela rjavih in krvavih izcedkov. V prejšnjih postopkih je bil to zame vedno začetek konca. Potem pa sem končno tretji dan dobila rezultate bete – 188 IU/L. Najlepše številke. Seveda sem takoj poklicala Majo, ki se je veselila z mano. Za vsak slučaj sem šla še na drugo beto čez tri dni, ki je pokazala vrednost 588 IU/L.  

In nato je prišla AVA<3 Ravno prav velika in ravno prav težka. Čudežna. Najina. Vse je tako kot mora biti.

Najlepši del se šele začenja. Resnično sem hvaležna Maji, da me je spodbudila in me porinila naprej. IVF postopek na Češkem je bil najina najboljša naložba vseh časov.


– Anja