Moja zgodba se bo morda marsikomu zdela podobna zgodbam ostalih žensk, ostalih parov, ki so naleteli na težave pri zanositvi. Meni pa je prav posebna, ne le zato ker je moja, ampak zato, ker mi je ta, sicer grenka izkušnja dala tudi veliko novih spoznanj o sebi in o svetu okoli mene. Ne me razumeti narobe – nikomur, niti največjemu sovražniku ne bi privoščila iti čez pekel boja z neplodnostjo, vendar nam usoda včasih ne prizanese in takrat nam ne ostane drugega, kot upanje in optimizem, da še v tako težkih trenutkih poiščemo tudi svetle točke. Napisala sem jo za vse, ki bijete bitko za otroka, bijete bitko sami s seboj in z ljudmi okoli vas. Ljudmi, ki enostavno ne razumejo in ne premisljo, preden sprašujejo po naraščaju. Napisala sem jo tudi zato, ker imam rada zgodbe s srečnim koncem, ker jo želim nekoč pokazati tudi svoji hčerki, ki bo prišla na svet čez dober mesec dni. Napisala sem jo tudi zase, za svojo dušo. Odštevam dneve do odhoda v porodnišnico in s to zgodbo si želim nekako zaključiti določeno obdobje v svojem življenju, obdobje neumornega čakanja na otroka.
Pisalo se je leto 2006, ko sem ga zagledala in takoj vedela, da bo to nekoč oče mojih otrok. Bilo mi je 19 let. Leta 2007 mi ga je uspelo »ujeti«, postala sva par in živela normalno življenje mladih zaljubljencev. Skupaj sva dozorevala, končala šolanje, se zaposlila, se po štirih letih zveze, skupaj preselila in prihodnost je na prvi pogled izgledala, kot nebo brez oblačka. Po letu skupnega življenja sva pričela razmišljati o naraščaju, oba sva želela mlada imeti otroke. Najprej se z zanositvijo nisva obremenjevala. Verjela sva, da ne bo težav. Pa je kar naenkrat minilo pol leta, nato eno leto, trebuščka pa še od nikoder. Začela sva se zavedati, da morda le ne bo tako enostavno.
Odločila sem se, da je čas, da obiščem svojo ginekologinjo. Predpisala mi je hormonsko podporno terapijo (tablete). Ponovno je minilo pol leta in še vedno nič. Na naslednji kontroli sem dobila napotnico za ginekološko kliniko, kjer so mi nato opravili laparoskopijo in preverili prehodnost jajcevodov. Vsi izvidi bp, manjša žarišča endometrioze so bila odstranjena, ovir za zanositev po besedah zdravnikov, ni bilo. Tudi pri partnerju je bilo vse v najlepšem redu. Večkrat sva s strani zdravnikov slišala: »Saj sta popolnoma zdrava in mlada. Pojdita domov in seksajta!« Misel na to me še dan danes pogreje… Seveda sva delala na temu, nisva se le od daleč gledala in upala, da čudežno uspe.
Po vseh posegih in pregledih sva si vzela eno leto odmora in optimistično čakala na magični plusek, ki se ni in ni hotel prikazati. Poskusila sva tudi s pomočjo bioenergetika, za katerega sva imela priporočilo znanke, ki je imela podobne težave in čudežno zanosila že po nekaj seansah. Katere vse čaje in zvarke sem v tem času zaužila, se niti ne spomnim več dobro. Vsak mesec enako bridko razočaranje in jok. Spolnost je bila le še mehanska in rezervirana za točno določene dneve v mesecu. Videla sva, da tako ne bo šlo in se odločila nadaljevati s pomočjo zdravnikov.
Dvakrat sva poskusila z IUI. Prvič sva bila tako zelo pozitivna, da naju je neuspeh res močno potrl. Na tretji IUI enostavno nisva več želela. Zahtevala sva nekaj konkretnejšega in tako vstopila v prvi IVF postopek – oba precej zelena in izgubljena glede poteka. Takrat mi je v veliko pomoč bila tudi skupina za neplodnost na FB – vsem puncam sem še danes hvaležna za vso podporo in informacije, ki jih pri zdravnikih enostavno nisem dobila. <3
Postopek je bil kratek, punkcija boleča kot hudič, vendar smo pridelali kar nekaj celic. Transfer je bil kmalu mimo in ne dolgo zatem sem zagledala svoj prvi plusek na testu! S partnerjem so se nama odprla nebesa, vse se je zdelo tako lahko, rekla sva si: »Aha, tako se torej dela otroke! Ah, to je pa res škoda, da se vsi ne odločijo raje tako, kot da se toliko časa trudijo doma.« Take sreče, kot sva jo občutila tistih nekaj tednov po potrjeni nosečnosti, že dolgo nisva doživela.
Odšla sem na prvi ultrazvok v staro porodnišnico, vsa ponosna in v pričakovanju. Potem pa šok! Še danes slišim besede ginekologa: »Ni ok.« Ni bilo ploda, le gestacijska vrečka (blighted-ovum), potrebno je bilo sprožiti splav. Komaj sem se oblekla in odšla od tam, potem pa vse do avta na parkirišču tekla in glasno jokala kot še nikoli. Potrebovala sem nekaj minut, da sem sploh lahko poklicala partnerja, ki je seveda pričakoval lepo novico. Občutek sem imela, da ga bom s slabo novico razočarala na celi črti, da me bo zasovražil, da me ne bo več imel rad, da bo obupal.
Čez nekaj dni sem imela splav s tabletko. Počutila tako zelo prazno, sovražila sem samo sebe in svoje telo, čeprav mi je partner stal ves čas ob strani. Spomnim se, da sem se nekaj dni po splavu napila kot še nikoli v življenju, kljub temu, da sem vedela, da alkohol ni rešitev. Zaradi strahu pred naslednjim porazom, sva s ponovnim transferjem počakala par mesecev in se odločila, da ne bova več imela prevelikih pričakovanj. Tolažila sva se s tem, da imava še pet zamrznjenih zarodkov, ki naju čakajo in da bo en izmed teh sigurno najin dojenček. Žal so pri naslednjem poskusu ob odmrzovanju propadli vsi, razen enega, ki pa tudi ni pripeljal do nosečnosti.
Čeprav težav v odnosu s partnerjem nisva imela, se spomnim, da sem mu v tistemu času večkrat rekla, da naj razmisli ali še želi biti z menoj, kljub temu, da mu otrok morda nisem sposobna dati. Moja samozavest je bila tako nizka, da sem mu nekajkrat celo rekla naj gre in poišče drugo žensko, s katero bo z lahkoto imel vsaj on otroke, če jih že meni ne bo uspelo imeti, ter da z mano samo zapravlja čas. Čeprav sva imela postavljeno diagnozo »nepojasnjena neplodnost«, sem jaz cel čas krivila sebe.
Morda zaradi jeze, morda zaradi moje trme, sem želela zamenjati kliniko in iti čim prej v nov postopek. Pri dr. Rešu sva bila na vrsti hitro in opravila še dva postopka IVF, tokrat z drugačnimi zdravili. Obakrat sem pridelala zelo malo celic, govorila sem si: »Ni pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta.«
Prvi postopek razen hiperstimulacije ni prinesel nobenega rezultata. V drugem postopku smo z enim in edinim transferjem prišli do pozitivnega rezultata in spet se mi je svet zdel lepši. Žal je kmalu sledilo razočaranje, ko je v 12. tednu prišlo do spontanega splava. Ponovno se nama je podrl svet. Obsesivno sem pričela raziskovati po spletu kaj lahko še naredim, da zanosim. Neštetokrat sem prebrala ene in iste domače in tuje spletne strani in forume, prepričana sem bila, da je pri meni problem v premočnem imunskem sistemu, ki plod zavrne. Vedela sem, da sama problema ne bom rešila in da bo potrebno nekaj spremeniti. Nesmiselno je stvari početi na enak način in pričakovati drugačen rezultat. Odločila sem se, da k dr. Rešu ne želim več in da bo naslednji postopek opravljen tam kjer je bil prvi.
Za nekaj mesecev sem tudi spremenila prehrano, ker sem s preteklimi postopki pridelala kar nekaj dodatnih kilogramov, kar je okolico še bolj spodbudilo k zasliševanju, če sem slučajno noseča. Odpovedala sem sem glutenu in sladkorju, ogljikove hidrate sem zmanjšala na minimum, več sem se gibala. Z dr. Jančar sem imela dobre izkušnje iz prvega postopka, žal pa res traja dolgo, da se pride na vrsto. Je zelo prijetna zdravnica, s toplim odnosom do pacienta. Po pogovoru z njo smo se dogovorili, da bo naslednji postopek IVF dolgi protokol, vključili bomo nizko dozo Medrola, ter Aspirin 100. V tistem trenutku bi pristala na vse, pa tudi če bi mi ponudili strup. Minevali so dnevi špikanja z injekcijami in prišli smo do punkcije, ki je prinesla največje število celic do sedaj. To mi je bilo nekako v zadovoljstvo, saj sem vedela, da tudi če v prvem prenosu ne uspe imam zaloge vsaj za še en prenos.
Po prvem prenosu smo spet dočakali tako želen plusek, tudi krvni test je pokazal kar lep rezultat. Na prvi ultrazvok v Leonišče tokrat nisem želela sama, partner je šel z menoj, v kolikor bi spet doživela hladen tuš kakor prvič. Še danes me vsakič stisne, ko pomislim na tisti dan. Tokrat je bilo vse v najlepšem redu. Spet sem jokala, vendar tokrat od sreče. Oba s partnerjem sva si ponavljala: »Sedaj pa samo da preživimo še prve tri mesece in smo na konju!«
Do 12. tedna je vse potekalo tako kot mora, čeprav sem šla vsakič s strahom na stranišče, da bom spet zagledala kri. Sledila je nuhalna svetilna in solze sreče, ko sva na ekranu prvič zagledala najino pikico v že bolj dojenčku podobni obliki. Naslednji dan sva želela z novico presenetiti bodoče stare starše, pa sva nekako rekla bova počakala še en teden in novico sporočiva, ko se vrneva iz zimskih počitnic. Od prvega postopka dalje se nama je zdelo, da sva nekako oropana intimnosti kar se naraščaja tiče in sva želela uživati v skrivnosti, ki sva jo vedela le midva. Večer preden sva odšla na počitnice ponoven šok, močna krvavitev in takojšen obisk urgence. Tam so ugotovili, da je pikica še vedno živa, da srček bije, ter da je najbrž počila le kakšna žilica. Ker sva do takrat že vedela, da na določene stvari ne moremo vplivati, sva vseeno odšla na počitnice v Kranjsko goro. Cel teden sem več ali manj preležala, manjša krvavitev se je pojavila še dvakrat, vendar nisem delala panike, ker bolečin kot pri spontanem splavu ni bilo. Zadeva se je v nekaj dneh pomirila, po obisku osebne ginekologinje sem bila pomirjena, ker je bilo vse kot mora biti. Povedala sva domačim, takega veselja v naši družini že dolgo ni bilo!
Sedaj sem v 34. tednu, pričakujemo punčko. Odštevam dneve do poroda, ko jo bom lahko stisnila k sebi in do takrat se mi zdi še vse tako neresnično, kot da sanjam najlepše sanje doslej.
Svoje zgodbe kljub vsem solzam, porazom in bolečinam ne bi spremenila. Moralo je biti tako, kot je bilo. Nisem verna, vendar menim, da usoda vsakemu nameni tako težko breme, kot ga je sposoben nositi in premagati. Preizkuša našo moč in vztrajnost, s tem pa nas naredi le močnejše. Skozi vse postopke sem nekako odrasla, postala sem močnejša in vztrajnejša oseba. V življenju so se mi spremenile prioritete in si z malenkostmi ne belim več glave. Z namenom, da bi odmislila bolečino in preusmerila misli sem se vpisala v nadaljevanje študija, ki ga imam namen zaključiti še preden grem v porodnišnico.
Težav z neplodnostjo nikoli nisem skrivala, vendar tudi ne obešala na veliki zvon in razglašala naokoli, so se pa nekateri ljudje, ki sem jih imela za zelo dobre prijatelje večkrat izkazali za nekaj povsem nasprotnega. Naredila sem »čistko« in zožila svoj krog prijateljev, ter obdržala tiste, za katere se je skozi leta izkazalo, da bi zame dali roko v ogenj.
Veliko parov žal ne zdrži pritiska in razočaranj povezanih z neplodnostjo, kar me nekako niti ne čudi, saj se v postopkih par lahko hitro izgubi in pozabi na bistvo njune zveze. Pri nama se je vez le še okrepila in postala močnejša, zdi se mi da bi lahko skupaj s partnerjem po vsem tem, premikala gore. Da je bil pripravljen vztrajati z mano čez vse te postopke in me prenašati, ko sem bila pod vplivom hormonskih koktejlov, je le še en odraz globine najine ljubezni.
Upam, da bo moja zgodba komu v spodbudo, da ni nikoli vredno obupati. Treba se je boriti, biti vztrajen in pogumen. Vsak poraz nas naredi še močnejše, čeprav se v tistem trenutku počutimo ranjene, šibke. Usoda se slej kot prej obrne in prinese v življenje tudi dobre stvari. Nič ni nikoli le črno ali belo, vmes so še mnogi odtenki sive, le dobro moramo pogledati.
