NEPLODEN! Ena beseda, pa toliko teže stoji za njo. Ena beseda, ki ti lahko v trenutku razblini vse upanje. Saj veste, zgodba je pač zgodba, ki jo nekje prebereš, te šokira, a pozabiš. Ko pa si enkrat glavni lik v tej zgodbi, TI, pa se življenje spremeni.

Mislila sem, da bo vse potekalo po načrtih… Najprej poroka, po poroki pa čas za povečanje družine – ko se iz ljubezni dveh oseb, rodi novo življenje. A, meseci so leteli mimo mene, kup negativnih testov, pa se je kopičil v košu za smeti. Odločitev, da potrebujeva pomoč, ni bila lahka, a sva se zanjo vseeno odločila.

Z napotnico se je pri specialistih pričelo raziskovanje – kaj je “pokvarjeno”? Nisva bila pripravljena na šok, ki je sledil – v izlivu ni bilo semenčic. Potolažena sva bila, da se pogosto vseeno kakšna najde, naj bova pozitivna… hkrati pa sva bila prizemljena s predlogom, da imava vedno možnost posvojitve.

Postopki oploditve (ICSI) so bili res naporni, saj je najprej bila potrebna biopsija mod (TESA) za pridobitev in zamrznitev semenčic. Bila sva pozitivna, a hkrati prestrašena in nevedna.

In glej ga zlomka… v prvo se je zgodil čudež – dočakala sva plusek! Veselje je bilo nepopisno, a se je hitro zaključilo – najin pikec se ni obdržal in je kmalu po prvem UZ pregledu, odmrl. To naju je zares potrlo, saj sva bila prepričana, da nama lahko uspe.

V nadaljnih poskusih se je situacija poslabšala, do zanositve ni prišlo več. Prišla sva do zadnje biopsije, s katero ni bila pridobljena niti ena semenčica.

Zdravnik nama je nato svetoval, da sva primerna kandidata za darovano moško celico, v kolikor bi se zanjo odločila. “Kakšna darovana celica? O čem nama to govori? A je to zares edina možnost, ki nama preostane?!”

Po težkem, čustvenem pogovoru, sva se odločila, da poskusiva tudi takole, saj je bila želja po otroku res velika. Otrok bi konec koncev rastel v meni, rodila bi ga jaz in od samega začetka bi bil NAJIN. To je bilo to, odločila sva se, da je to prava pot za naju.

Opravila sva vse teste pri socialni, pravni in psihični službi ter nato od državne komisije čakala zeleno luč. Po odobritvi nisva dolgo čakala na termin, kjer je gospa v ambulanti zabeležila moževe zunanje karakteristike in nama dala vedeti, da bova obveščena takoj, ko najdejo darovalca. Klic sva prejela v manj kot pol leta.

Tokrat sem v postopek šla precej bolj sproščeno. Delala sem jogo, meditirala in se res posvečala sebi. Pridelala sem veliko jajčnih celic, toliko, da so mi jih zamrznili in zaradi hiperstimulacije jajčnikov, transfer premestili na 2 meseca kasneje.

V prvem poskusu se ni prijelo, bila sva razočarana, a hkrati polna upanja, saj naju je še vedno čakalo 4 blastocist, do katerih prej nisva (in ne bi) nikoli prišla. Zadnji postopek so mi vstavili dve blastocisti in dejali, da dve odmrznitve nista preživeli, tako, da smo porabili vse. V mislih mi je odzvanjalo, da bova pot morala pričeti spet od začetka, če se tokrat ne bi prijelo… punkcije pa me je bilo tako strah… kako bom to še enkrat dala skozi?!

9. dan po transferju sem se počutila slabotno. Že ob 5. uri zjutraj sem vsa neučakana naredila test nosečnosti. Ko sem zagledala plus, sem bila prepričana, da sanjam. Komaj sem dočakala, da je mož stopil čez vrata, da sem mu pod nos lahko pomolila test. Bil je vesel, a tudi prestrašen, ker se je prva nosečnost tako hitro zaključila.

Na krvnem testu je bila vrednost bete dobra in ko mi je sestra v ambulanti čestitala ter me naročila na prvi ultrazvok, sem se zjokala. Tokrat se je vse odvilo drugače – NAJINA pikica je rastla, in rastla in rastla. Nosečnost je potekala povsem brez posebnosti. <3

Tole potovanje me je naučilo, da v življenju nič ne gre na silo, a če si nekaj zares močno želimo, najdeš pot, način, da se uresniči, tako ali pa drugače. Niti za sekundo ne obžalujeva odločitve. Otrok JE najin, ko jo pogledam, v njej vidim moža in sebe, vidim NAS. DNK ni tisto, kar te naredi mamo ali očeta.

In mi smo popolni… no ja, mogoče še nisva rekla zadnje besede.