Ko sva se s partnerjem odločila za otroka, sva tako kot vsak par, ki se odloči za ta korak, pričakovala, da bom hitro zanosila, a temu žal ni bilo tako. Takrat si niti mislila nisem, da bo minilo toliko časa, predno bova postala starša.
Prvič sva prag Leonišča prestopila aprila 2013. Takrat sva oba opravila začetne preiskave pri dr. Drobniču. Pri meni preiskave niso pokazale nobenih nepravilnosti, pri partnerju pa v izlivu ni bilo nobene semenčice in stanje se ni spremenilo tudi z naslednjim spermiogramom. Takrat zaradi pomanjkanja znanja niti nisem povezala partnerjevih težav s hormoni (pomankanje testosterona), z neplodnostjo. Že v puberteti so mu namreč ugotovili Klinefelterjev sindrom, zaradi česar je preko mazila dobival testosteron.
Dr. Drobnič mu je takrat ukinil mazilo in predpisal hormonsko terapijo, ki naj bi pomagala pri nastajanju spermijev. Terapija je trajala skupaj devet mesecev, vsake tri mesece pa je imel kontrolo. Po vsem tem času izboljšanja ni bilo, zato je predlagal postopek z darovano moško celico. Oba sva odločitev sprejela z navdušenjem, o kakršnih koli zadržkih nisva niti razmišljala.
Zaradi vse potrebne papirologije je od začetka pa do prvega postopka, minilo kar leto dni.
Po pričakovanjih prvi postopek seveda ni uspel. Zaradi vsega skupaj – injekcij, punkcije – so živčki naredili svoje. Od neuspešnega postopka mi je ostalo nekaj zamrznjenih zarodkov, vendar pa sem uspela priti samo do enega prenosa, saj ostali niso preživeli odmrzovanja. Tudi ta prenos se je izkazal za neuspešnega. Sledil je nov postopek, ki se je s prenosom svežega zarodka, prav tako zaključil z menstruacijo in ne pozitivnim testom. Nekako sem že obupavala, a globoko v sebi sem vseeno vedela, da bom šla do konca.
Tako sva poskusila še enkrat. Vstavili so mi dva odmrzjena zarodka in eden je bil dovolj močan, da se je obdržal. Od prvega postopka do zanositve, je tako minilo malo manj kot leto dni. Nosečnost je potekala brez težav, PDP je bil na silvestrovo, vendar se je najini deklici mudilo na svet in naju je presenetila 15 dni prej.
Eno leto po rojstvu sva šla v postopek za drugega otroka. Ostalo mi je še nekaj zamrzjenih zarodkov od drugega postopka. Tokrat je bil uspešen že prvi poskus, vendar pa se je nosečnost končala s spontanim splavom v 13. tednu. Bilo je zelo težko, pa vendar naju je oba tolažilo dejstvo, da že imava enega čudovitega otroka.
Po neuspešni nosečnosti sem imela še dva neuspešna prenosa odmrzjenih zarodkov. Upala sem, da mi bo uspelo z zamrzjenčki, saj si nisem ravno želela spet hormonske terapije in punkcije. Pa sem vseeno pristala še v tretjem postopku…
Cel postopek sem bila zelo sproščena, tudi pred punkcijo, ki je najbolj neprijeten del postopka, sem bila zelo umirjena. Pridelala sem lepo število celic, tudi zarodkov je bilo na koncu kar nekaj. Zaradi vseh hormonov nisem niti pričakovala, da bom zanosila, pa me je 9. dan po prenosu, test prijetno presenetil. Seveda sem mislila, da je pozitiven zaradi hormonov, ki sem jih prejela, zato sem test ponovila še dva dni kasneje, ki pa je na najino veliko srečo, pokazal isti rezultat.
In tako bo najina 3-letna deklica v začetku naslednjega leta, postala velika sestrica, malemu bratcu.
Kljub dejstvu, da sva do otroka prišla z darovano moško celico, oba otroka sprejemava, kot da je biološko NAJIN. Hvaležna sva, da je moderna medicina prišla tako daleč, da nama je bilo omogočeno postati starša. Kajti starš ne postaneš samo s tem, ko daš otroku svoj DNK, vendar predvsem z ljubeznijio, vzgojo, usmerjanjem skozi življenje, z njim deliš veselje ob njegovem uspehu in ga bodriš ob neuspehu.
