S partnerjem sva se spoznala v službi, kjer sva oba delala kot 21-letna študenta. Zaljubila sva se takoj in kmalu za tem postala par. V tem času je s strani njegovega sorodstva prišel dojenček – nad njim sva bila navdušena, ga nosila, se ukvarjala z njim… spomnim se opazk in komentarjev drugih: »Ooo, vidva pa si ga bosta morala hitro omisliti.« Takrat nisva niti slutila, da naju do te sreče čaka izredno trnova pot.

Odločena sva bila, da najprej zaključiva fakulteto, za tem pa takoj družina in to številčnejša. Ker sva imela iste želje, sva kontracepcijo hitro opustila. On je dobil redno zaposlitev, jaz pa sem bila še na faksu vendar že proti koncu, za to sem že z veseljem čakala in upala, da me razveseli plusek. Meseci so minevali, pozitivnega testa pa od nikoli. Tolažila sva se, da se nisva zares trudila, nisva lovila plodnih dni, bo že.

Leta 2012 me je zaprosil za roko. Bilo je božansko, pred Sofijinim dvorom in seveda sem rekla “DA”. Najine naslednje besede so že tekle o tem kako lepo ime je Sofija – to bo ime za najino prvo hčerkico. Takrat sva se tudi odločila, da začneva malo bolj resno delati na otroku (uživanje raznih vitaminov, loveljenje plodnih dni, ipd). Leta so kar tekla, midva pa še vedno s praznim naročjem.

V letu 2015 sva se zamotila s poroko in poročnim potovanjem. A kmalu po poroki so se začeli pritiski z vseh strani: »Kaj pa vidva čakata?« Za par, ki si otroka neizmerno želi, je to vedno znova nož v srce. Navzven sva se smejala, iskala in uporabljala razne izgovore, nikomur pa nisva izdala, da si v resnici strašno želiva, vendar očitno ne uspe.

Kmalu po poroki sva se odločila za obisk klinike za neplodnost. Čakalne vrste so bile dolge, tudi do 1 leta in ker sva že zdaj čakala 4 leta, sva zaradi hitrejše obravnave izbrala dr. Reša, kljub temu, da nekatere ženske po forumih niso imele najboljših izkušenj. Takrat me to ni zanimalo, važno je bilo le, da sva bila čim prej na vrsti.

Prišel je dan pregleda. Z mano je bilo vse videti ok. Nato je še partner oddal seme. Dr. Reš je gledal v mikroskop, midva sva pogledovala na ekran, videti ni bilo ničesar. Pogledala sva se v strahu, nato pa naju je doktor šokiral: »Hja, vidva lahko še 100 let delata na otroku, pa ga ne bosta naredila.« Takoj naju je postavil na realna tla – možnost naravne zanositve je enaka 0%, edina možnost, ki nama je preostala, je bila biopsija mod. V kolikor bi v modih našli semenčice, bi izvedli IVF, v nasprotnem primeru, posvojitev ali darovano seme v tujini. Meni se je kar zvrtelo. Že na prvem pregledu sva dobila na izbiro skrajne rešitve. Po tem uvodnem pregledu in šoku sva potrebovala čas, da sva se sploh sprijaznila z diagnozo. Še sreča, da si je tudi mož neznansko želel otrok in sprejel ta poseg (biopsijo), ki ni bil niti najmanj prijeten. Sprejela sva vse, samo da prideva do otroka.

Sledil je rahlo stimuliran cikel s tabletkami, ultrazvoki in ko je bil čas sva šla na kliniko kjer so najprej možu naredili biopsijo, na to pa naj bi meni odvzeli jajčece in izvedli oploditev. Strašno je bilo sedeti in čakati v sobi poleg operacijske. Molila sem, da najdejo semenčica in da bova tako imela možnost oploditve. Končno je dr. Reš javil: »Evo, evo smo jih našli.« Bila sem presrečna, sploh nisem razmišljala o punkciji in bolečini, ki lahko pride zraven, v glavi sem imela samo, da zdaj pa bo. Zlezla sem na mizo, zdravnik je pogledal in rekel : »Oh, žal je folikel počil in zdaj ne moremo nič.« Hja super, spet čakanje na naslednji ciklus. Partnerjevo seme so zamrznili, meni pa je za drug postopek bil predpisan kratek protokol z injekcijami. Prav spomnim se, da so ultrazvoki pri njemu bili zgodaj zjutraj, kar je bilo sicer za večino žensk super, jaz pa sem delala tudi nočne izmene in mi je bilo težje. Hodila sem kot mesečnik k njemu.

Končno je v drugem postopku prišel dan punkcije, pridelala sem 3 celice. Takrat še nisem brala forumov, da bi vedela, da je številka relativno nizka, ampak bila sva zadovoljna. Čez 3 dni je sledil transfer. V čakalnici sem bila nestrpna in nervozna, ampak niti pomislila nisem na razočaranje, ki je sledilo. V ordinacijo je stopil zdravnik in nama povedal, da se žal niti ena celica ni oplodila. Še danes mi je hudo, ko pomislim na ta trenutek. S Postojne sva se tako odpeljala z velikim razočaranjem, mene je še posebej prizadelo. Spomnim se, da se solze kar niso ustavile. Spraševala sem se zakaj, iskala morebitne vzroke, ali je to naključje ali sva nekompatibilna?! Kljub vsemu sva se odločila za ponovni poskus.

Med celotnim tretjim postopkom sem bila precej negotova vendar mi je mož vedno znova vlival upanje… na žalost zaman, saj se je tudi ta postopek zaključili brez ene samcate oplojene celice. Tudi zdravnik nama ni vedel povedati zakaj se nobena ne oplodi, je pa povedal, da zelo slabo reagiram na injekcije. Po treh poskusih v Postojni sva mogla narediti spremembo, zdelo se nama je nesmiselno vztrajati pri enem istem protokolu in zdravilih, tudi za moje psihično počutje je bilo bolje, da nekaj spremeniva.

Premestila sva se v kliniko v Ljubljani. Spet je bilo potrebno čakati na razgovor, ponovno testi in preiskave, a najhuje od vsega je bilo to, da je partner moral spet na biopsijo, saj semenčic ne pošiljajo med klinikami. Mož je opravil biopsijo meni pa so predpisali večje doze zdravil, spet pa smo šli v kratki protokol. Pridobila sem nekaj motivacije, zadeve so vseeno bile drugače vodene. Moja odlična osebna zdravnica mi je predpisala bolniško za cel čas postopka, saj so me vse te injekcije vedno bolj izčrpavale. Sledili so ultrazvoki, spremljanje rast foliklov in na koncu punkcija. Končno sem pridelala malo več celic kot v Postojni. Čez 5 dni naj bi bil transfer, a so naju že po dveh dneh poklicali iz klinike. Bila sem tako nervozna, ko sem prejela klic, 100% sem bila, da kličejo, da se spet ni nič oplodilo. Ampak ne, klicali so me, da imava 2 zarodka in če lahko pridem že naslednji, tretji dan na transfer. Od sreče sem se razjokala, komaj sem povedala, da ja, seveda pridem.

Naslednji dan sva se veselo odpravila na kliniko, oba sva bila tako polna pričakovanja, nervozna, čustvena, da sva na parkirišču še avto opraskala. Na kliniki sva se nato morala odločiti za vstavitev enega ali dveh zarodkov. Ta odločitev je bila zelo težka. Glede na priporočila sester in glede na to kako dolgo se že mučiva, sva se odločila za prenos obeh. Tako sva končno prišla do transferja in to kar dveh zarodkov. Mučno je bilo čakati na test nosečnosti, ampak bila sem pozitivna – eden se pa že bo prijel. No, nisem rabila čakati dolgo, saj sem po osmih dneh že začela krvaveti. Klicala sem na kliniko, kjer so mi povedali, da se morem ponovno naročiti na postopek. Naročila sva se in imela razgovor, kjer smo sklenili, da poskusimo z dolgim protokolom.

Sledilo je čakanje, potem pa spet injekcije. Tokrat jih je bilo kar 42 in niso bile tiste enostavne, predpripravljene v peresu, ne, te je bilo potrebno pred uporabo še namešati. To je zame naredil mož, jaz pa sem se nato zbodla. Imela sem modrice po trebuhu, vse me je že bolelo, a bila sem pripravljena na vse, samo da prideva do željenega rezultata. V tem postopku sem pridelala največje število celic. Na žalost pa končni rezultat zaradi tega ni bil nič boljši, pričakala sta naju zopet 2 zarodka, slabše kvalitete. Prenesli smo oba in spet sva se pripravila na 14-dnevno čakanje, ki je bilo tudi tokrat prekinjeno s krvavitvijo 9. dan po prenosu. Žalost je bila nepopisna. Misel na to, da me ponovno čaka mesec dni zbadanja, če želiva ponovno v postopek, je bila grozna. Po toliko razočaranjih in slabem napredku sem prebirala forume in ugotovila, da imam zelo malo možnosti. Zarodki, ki smo jih z muko pridelali niso nikoli prišil do stadija morule, kaj šele blastociste.

Fakulteto sem že zdavnaj zaključila, vendar nikakor nisem mogla opravljati svojega pedagoškega poklica. Že na splošno, če komu svetuješ glede vzgoje, nazaj dobiš servirano: »Ko boš imela svoje, boš videla kako je.« To pa me je bolelo bolj kot karkoli. Za to sem raje vztrajala v službi, kjer ni bilo toliko stika s starši. Odločila sva se, da zadnja dva brezplačna poskusa opraviva v Mariboru. Ni bilo lahko – ponovno biopsija za partnerja, pregledi in čakanje. Že vnaprej sem se obremenjevala z idejo, da nama morda tudi v teh 2 postopkih ne uspe, kaj pa potem? Najin postopek bi nanesel okoli 4.000 EUR – ali bom potem delala samo še za postopke?! Že tako so bili prihodki zaradi mojih bolniških, nekoliko nižji…

Na razgovoru z dr. Reljićem smo se dogovorili, da poskusimo z dolgim protokolom in drugačnimi zdravili, pred tem pa opravimo še genetske preiskave in pregled ščitnice. Po pregledih smo končno pričeli s postopkom. Vse je izgledalo enako, a tokrat mi je bilo še težje, saj sem se morala voziti iz Ljubljane v Maribor. Injekcije so me vedno bolj bolele, ne vem ali je bilo krivo novo zdravilo, kakšna alergija, ali kaj drugega, ampak, ko sem si vbrizgavala zdravilo v trebuh, me je vsakič zaskelelo po celem telesu. Včasih sem se razjokala, pa ne zaradi bolečine, zaradi misli, da bo mogoče spet vso to trpljenje zaman. Ob koncu pikanja sem bila že tako okrogla, da me je bilo prav sram – trebuh je bil velik kot da sem v petem mesecu nosečnosti. Ponoči sem mogla spati v polsedečem položaju, saj me je drugače kar dušilo. Komaj sem čakala dan punkcije. Malo me je bilo sicer strah, saj na Mariborski kliniki punkcijo izvedejo v narkozi, do sedaj pa sem vedno bila brez, a na koncu je vse potekalo brez posebnosti.

V tem postopku sem pridelala kar 12 celic. A še vedno me je bilo strah dneva prenosa, saj šele takrat zares izveš koliko celic se je oplodilo in kakšne kakovosti so zarodki. Na posvetu pred prenosom so povedali da imava 4 zarodke. Seveda sva se spet odločila za vstavitev dveh, ostale pa so spremljali in rekli, da naknadno sporočijo ali preživijo do stadija za zamrznitev. Bila sem vesela pa tudi nestrpna kako bom spet preživela teh 14 dni do krvnega testa. Na začetku je bilo navadno vse super in lahko – veš, da greješ pikico, ampak po 8 dneh pa se že ves čas sprašuješ ali je ali ni. Odločila sem se, da urinskega testa ne bom delala. Tokrat sem uspela priti do krvnega testa in bila izredno optimistična. V čakalnici smo čakali na rezultate. Zdelo se mi je, da je večina parov domov odšlo zadovoljnih. Končno sva bila midva na vrsti. Stopila sva notri, zdravnik pa nama je sporočil: »bHCG je 4, kar pomeni, da žal niste noseči.« Spet se mi je stemnilo pred očmi… Kako?! Saj nisem imela krvavitve… Spet grozno razočaranje. Na naslednji postopek sploh nisem želela več pomisliti.

Po nekaj dneh sem na dom dobila pošto v kateri so mi sporočili, da je en zarodek iz postopka preživel in so ga zamrznili. To mi je močno olajšalo bolečino in razočaranje, ki sem ga čutila. Ne bo mi se treba več zbadat, samo po pikico grem, sem se tolažila. Bolj se je bližal datum bolj me je bilo strah, saj so mi povedali, da če zarodek ne preživi odmrznitve, me obvestijo po telefonu. Za vsak klic me je streslo – kaj pa če kličejo, vendar niso in tako sem veselo sprejela najinega zamrznjenčka. Spet čakanje na test in spet deseti dan krvavitev. Klicala sem na kliniko, da ne pridem na test saj sem že zakrvavela. Sestra mi je povedala, da naj vseeno pridem na test. Zdelo se mi je butasto in izguba časa, pa vendar sem čez 2 dni naredila urinski test, ki je bil pozitiven. Bila sem povsem zmedena. Krvni test je nato pokazal mejno vrednost bHCG, zato sem test morala ponavljati čez 2 dni, da so preverili ali vrednost pravilno narašča oz. se podvaja. Naslednji rezultat je pokazal lepo vrednost in naročili so me na prvi kontrolni ultrazvok. Bila sva neizmerno srečna, komaj sva čakala dan pregleda, ki je bil ravno na možev rojstni dan. Veselila sva se, da bova prvič videla najino malo pikico. Stopila sva v ambulanto, previdno, rahlo nervozno. Gledava na ekran ultrazvoka, zdravnica išče, gleda in molči… nato pa končno reče: »Žal gospa, to pa ni nosečnost. Nekaj je sicer videti, definitivno pa nosečnosti ni.« Napisali so mi napotnico za splav s pomočjo tabletk, vendar ni bil potreben saj je bilo kasneje ugotovljeno, da se je že spontano izločilo. Preteklo je kar nekaj časa, da sva se pobrala in poskusila še zadnji brezplačni poskus, ki nama je ostal.

Na družbenih omrežjih sem gledala profile žensk s katerimi smo upale, da bomo skupaj vozičkale… Njihovi otroci so bili že prvošolčki, midva pa sva bila še vedno s praznim naročjem. Ker so bili pritiski z vseh strani še vedno veliki, sva večini zaupala najine težave. Vedela sem, da mi bližnji, prijatelji želijo le najboljše, pa vendar sem iz dna srca sovražila razne dobronamerne nasvete po principu: »Saj bo, sprosti se.«, »Mogoče bo pa naravno.«, »Bo že prišel pravi čas…« Resno??!! Naravno, seveda, kot ne bi razumeli, da so najine možnosti za naravno spočetje enake 0. Sprostiva naj se?! Kako? Po tolikih razočaranjih, po toliko bolečih neuspehih… Marsikaj lahko dosežemo v življenju, če se le potrudimo, a na zdravje, vsaj v smislu plodnosti, zanositve, imamo mnogi zvezane roke. Ne moremo nič, lahko samo vztrajamo in ne obupamo. Takšno je bilo in je še vedno moje mnenje.

V želji po distanciranju od vseh težav, ki so naju pestile, poleg neplodnosti, sva si privoščila malo daljše potovanje po Južni Afriki, nato pa sva se končno podala še v zadnji postopek. Kot vedno, ista pesem – scratching maternice, injekcije, ultrazvoki, punkcija, transfer in najtežji del, čakanje na rezultat. Moram priznati, da sem bila tokrat precej mirna, saj se je od 12 celic, oplodilo kar 6. Mislila sem si, da tudi če poskus ne bo uspešen, naju zagotovo pričaka še kakšen zamrznjenček. Ampak temu ni bilo tako, test je bil spet negativen, iz klinike pa so mi sporočili, da noben zarodek ni preživel do stadija zamrznitve. Sledilo je veliko jokanja… nisva vedela kako in kaj naprej. Odločila sva se, da greva v samoplačniški postopek. Opravila sva razgovor, dobila datum, vendar do izvedbe nisva nikoli prišla zaradi epidemije.

Počutila sva se zares nemočno. Zaradi ukrepov so odpovedali vse samoplačniške postopke. Nekaj mesecev sva sicer čakala, ampak leta tečejo – najina borba za dojenčka je trajala že 10 let. Po resnem pogovoru sva se odločila za Češko. Datum za razgovor preko Zooma sva dobila v zelo kratkem času, še prej pa sva na kliniko poslala vse izvide o najinih preteklih postopkih. Na razgovoru nama je zdravnik takoj svetoval darovan zarodek, saj bi bil najin postopek dolg in z malo možnostmi za uspeh, prav tako nisva mogla kar pustiti službe in oditi tja za 2 meseca. Privolila sva. Izpolnila sva celo goro spletnih obrazcev, vnesla najine karakteristike in želje, da so na podlagi tega našli primerne darovalce. Kmalu sva dobila odgovor, da so nama našli ustrezen zarodek. Seveda sva se strinjala in se prijavila na transfer. Ker zdravila, ki sem ga potrebovala za izvedbo prenosa zarodka, ni bilo mogoče dobiti v lekarni brez recepta, sem klicala osebnega ginekologa. Njegova sestra me je naročila šele čez 2 meseca in rekla, da prej ne gre saj imajo prednost nosečnice. Takrat sem doživela živčni zlom. S tableti bi morala začeti že čez 10 dni. Mož se je skregal s sestro, nato sva še midva, sploh ne vem več zakaj. Ko gledam nazaj si mislim, da morda ni bilo primerno, sestra je le opravljala svoje delo, ampak dolgotrajno trpljenje, razočaranja, žalost, je terjalo svoje, bila sva na robu z živci in zmožnostmi. Napisala sva mail na katerega sva dobila pritrdilen odgovor, tako sem dobila zdravila in še ultrazvočno preiskavo, ki je bila potrebna za kliniko. Vedela sem, da je ultrazvok naredil ginekolog iz svoje dobre volje, za kar sem bila hvaležna. Naše zdravstvo na žalost tako deluje, da krije resnično le gole osnove.

Kmalu za tem sva dobila termin za transfer na Češkem. Rezervirala sva si hotel in ostala tam nekaj dni. Bilo je krasno. Prvi dan sva si ogledala okoliške kraje, nato še mesto samo, uživala v češki kulinariki in pivu. Prišel je dan transferja. Najprej sva imela kratek razgovor z zdravnikom nato pa je izvedel transfer. Tokrat je prvič v vseh letih, lahko bil mož prisoten na transferju. Potekalo je hitro, na ekranu sva prvič lahko dejansko videla zarodek v maternici. Zdravnik nama ga je pokazal na ekranu in rekel: »Vidite to pikico, ta pikica je sedaj vaša.« Takoj sem začutila neko povezanost. Odležala sem še nekaj časa potem pa sva se odpravila v hotel, kjer sem počivala in čuvala pikico. Zopet je seveda sledilo mučno čakanje na krvni test. Tokrat nisem zdržala in naredila urinski test doma, 2 dni pred krvnim. Bil je pozitiven. Možu sem ga nastavila v škatlico. Ko ga je zagledal ni mogel verjeti. Oba nisva mogla verjeti. Krvni test je prav tako potrdil nosečnost. Po krvnem sem se naročila pri ginekologu, a ker bi bila na vrsti šele čez mesec, sva se odločila prej samoplačniško opraviti potrditveni ultrazvok.

Pred ultrazvokom sva trepetala, ko sva ga končno imela, nisva upala pogledati v ekran. Mož je hodil gor in dol po ordinaciji… a tokrat je bilo vse v redu. Pikica je zrasla in slišala sva najlepši zvok malega srčka. Nisva mogla verjeti. Bila sva in še vedno sva presrečna. Mislim pa, da bova dejansko povsem razumela, da nama je po toliko letih končno uspelo, šele, ko bova dobila najinega pikeca v naročje.


*anonimna*