Bilo je spomladi leta 2012, ko sva se s partnerjem odločila za naraščaj. Meseci so minevali, nosečnosti pa od nikoder. Tako sem se v začetku leta 2013 odpravila do ginekologa, ki mi je takoj dal napotnico za ambulanto za zdravljenje neplodnosti, hkrati pa sem dobila še klomifen za čas čakanja na pregled v izbrani ambulanti, čeprav sam pregled ni pokazal nobenih nepravilnosti in tudi cikle sem imela redne. Tako sva se oba hitro naročila vsak za svoj prvi pregled, saj sva vedela, da v kolikor je kaj narobe, se stvari lahko kaj hitro zavlečejo… in tudi so se.
V aprilu so se tako začele stvari počasi premikati. Moj pregled in laboratorijske preiskave niso pokazali nobenih nepravilnosti, drugače pa je bilo pri partnerju, ki mu v izlivu niso našli nobenega semenčeca. Spermiogram je čez nekaj časa še enkrat ponovil, a je bil rezultat ponovno enak. Tako je v juniju prejel hormonsko terapijo, ki jo je moral izvajati pet dni na teden tri mesece. Oba sva bila zelo optimistična in sva verjela v terapijo in izboljšanje. Vedela sva, da naravno ni možno zanositi, a želela sva si, da bi našli vsaj kakšnega plavalca, da bi lahko z njegovim semenom izvedli IVF. Po treh mesecih zdravljenja je tako dal ponovno pregledati izliv, ki ni pokazal nobenega izboljšanja, zato je dobil podaljšano terapijo še za tri mesece. V tem času sva obiskala tudi bioenergetika, saj ko si v takšni situaciji, pač poskusiš vse. Januarja 2014 je bila zgodba žal enaka, zato se je terapija ponovno podaljšala še za tri mesece. Tako je minilo devet mesecev upanja na izboljšanje, ki pa ga ni in ni bilo. Aprila nama je tako zdravnik odobril IVF z darovano moško celico. Takrat pa se je začelo čakanje.
Najprej sva čakala na konzilij, ki se je sestal šele v začetku julija, potem je sledilo še daljše čakanje na komisijo, ki je odločala o tem, ali so bile izkoriščene vse možnosti zdravljenja in sva tako ustrezna kandidata za prejem darovane celice. Komisija se je zbrala šele v začetku novembra, papirje o odobritvi sva prejela v drugi polovici decembra. V začetku januarja 2015 sva uredila še zadnje administrativne zadeve in nato v februarju dobila odobreno za začetek postopka. Imela sva srečo, da je bilo darovanega semena dovolj in nisva potrebovala čakati še na ustreznega darovalca.
V mesecu maju sem začela s hormonsko terapijo in pridelala 20 celic. Peti dan po punkciji so mi vstavili en zarodek, zamrznili pa preostale štiri, ki so se primerno razvili. Pa je sledilo dolgih 14 dni čakanja na krvi test. Seveda sem že 9. dan naredila test nosečnosti, ki je bil negativen. Še vedno sem bila optimistična, saj testi le niso 100% zanesljivi. Pa je krvni test pokazal enak rezultat. Malo sem bila razočarana, vendar nisem niti pričakovala, da bo v prvo uspelo.
V septembru sem šla po zamrzjenčke. Vstavili so mi dva, ki sta edina preživela odmrzovanje, vendar prav tako ni prišlo do vgnezditve zarodkov. Decembra sva se s partnerjem podala v drugi postopek. Ponovno sem prejela hormonsko terapijo in pridelala kar 32 celic, od tega se jih je oplodilo le 9. Na peti dan so mi vstavili en zarodek, zamrznili pa 6. In sem čakala na krvni test ter ponovno dočakala menstruacijo. Tokrat je bilo razočaranje veliko in tudi psihično me je že vse skupaj dodobra potrlo. Izgubila sem vso voljo do nadaljevanja, saj se je bilo vsakič težje spoprijeti z negativnim rezultatom. Pa me je partner le prepričal naj vsaj porabim tisto, kar imava še zamrzjenih zarodkov. Vedel je namreč, da mi bo nekoč žal, če ne izkoristim vsega, kar nama pripada, torej vseh šest postopkov, če bi bilo potrebno.
Tako sva se aprila podala v četrti poskus, tokrat ponovno z zamrzjenčki. Pričakovanj nisem imela nobenih, saj bi tako morebitno razočaranje veliko lažje prestala. Prejela sem dva zamrzjenčka in sledilo je 15-dnevno čakanje. Vmes sem malo zakrvavela, a bolj ko so se bližali dnevi do krvnega testa, večje je bilo upanje, saj v primerjavi s prejšnjimi poskusi nisem imela nič rjavega izcedka in na dan, ko bi mogla priti menstruacija le-te ni bilo. Pa tudi naslednji dan ne in tudi dan kasneje ne… Tako sem nekako že vedela, da tokrat je pa le uspelo. No, na nosečniške znake se nisem kaj preveč zanašala, saj bi morala biti po tem takem že n-krat noseča. Kljub prepričanju sem se odločila, da tokrat urinskega testa ne bom delala, saj kadar koli sem ga naredila, je bil negativen. Pa je prišel dan D, torej dan krvnega testa, in dan, ko sem končno dočakala tiste čudežne besede, ki jih je izrekla sestra: »Otročka bomo imeli.« To je bilo res pravo olajšanje in takrat sem bila zelo hvaležna partnerju, da me je prepričal v še en poskus. Štirinajst dni po krvnem testu me je čakal UZ, ki je pokazal, da se je prijel en zarodek. No, danes je ta zarodek že dojenčica, ki bo kmalu stara že 3 mesece.
