Bilo je ravno za novo leto 2000, ko sem prvič prispela v bolnišnico. Bolečine v trebuhu so se mi pojavile že par tednov prej, mislila sem da je kriva menstruacija. Bilo je praznično vzdušje in silvestrovo, ko sva se s takratnim fantom odpravila na silvestrovanje na prostem. Kljub bolečinam sem šla žurat, a ne zastonj… naslednje jutro nisem mogla vstati. Fant me je nesel do avta in takoj v bolnišnico, kjer so me pregledali. Ker me je bolelo vse, niso mogli takoj ugotoviti od kje pravzaprav izvira bolečina, potem pa šok – počila sta mi jajčnik in jajcevod! Oba sta morala biti odstranjena. Po operaciji so me obvestili kaj se je pravzaprav zgodilo in po 6-tedenskem ležanju v bolnišnici, so me končno odpustili. Še živo se spominjam kako so mi rekli: “Gospodična, težko boste imeli otroka…” in še kako prav so imeli.
Leta so tekla in v resnici niti nisem pomislila, da bi otroka imela, dokler nisem spoznala sedanjega partnerja. Začela sva delati na otročku, a vsak mesec naju je pričakalo razočaranje. Po krepkem premisleku sva se odločila, da je čas za obisk neplodnostne ambulante. Datum sva imela le par dni pred poroko… vsi so naju spraševali, če sem noseča, jaz pa sem s težavo iztisnila nek prisiljen nasmeh in odkimavala, v sebi pa jokala…
Na kliniki sva izvedela, da naravno spočetje otroka ne bo mogoče, saj je bil drug (in edini) jajcevod preveč poškodovan. Vsi ti pogledi in vprašanja kaj čakava, kdaj bo, saj sva že toliko stara… ko bi le vedeli koliko dnevov in noči sem že prejokala. Po poroki sem šla na odstranitev še drugega jajcevoda. Spominjam se, ko so me pripravljali za operacijo in mi je doktor rekel: “Boste pa z umetno zanosila…” Videla sem njegov prisiljen nasmeh, opazovala in poslušala sem sestre, ki so se pogovarjale o vsakdanjih rečeh… hja, zanje je to služba, zame pa so se končale sanje, da bi kadarkoli lahko naravno spočela otroka.
Čez čas sva šla v prvi IVF postopek, uspela sem pridelati zadosti celic, tudi oplodile so se, a sreča ni dolgo trajala, saj me je na koncu zopet pričakala menstruacija. Še sva poskušala, a potem se nobena celica več ni uspela oploditi. Menjala sva kliniko, rezultati pa so ostajali enaki. Porabila sva vseh 6 postopkov, brez uspeha.
Najbolj me boli, ko mi govorijo tisti, ki vedo, ki poznajo najino trnovo pot – saj bo, vemo kako ti je… Ne, nihče ne more vedeti, nihče ne ve koliko solz sem pretočila, nihče ne ve, kako boli, ko vidiš mala bitja in veš, da te morda nihče nikoli ne bo poklical ‘mama’. “Sprijazni se, saj razumemo, vendar”… takrat bi najraje nekam zbežala in kričala na ves glas: “Ne, ne morete me razumeti! Ne morete me razumeti, ker IMATE otroke!” Moja zgodba na žalost še nima srečnega konca in dvomim, da ga bo kdaj imela in to je tisto kar najbolj boli…
-Anonimna
