Vse se je začelo leta 2011, ko sem ponoči začutila močne bolečine v spodnjem delu trebuha. Takoj sem vedela, da nekaj ni ok, zato sva s fantom odhitela na urgenco, kjer smo s kar nekaj letanja naokoli, prišli do vzroka bolečin – vnetje male medenice. 5 dni sem bila zadržana v kliničnem centru, kjer sem dobivala močne antibiotike, da smo odpravili vnetje. Od takrat naprej pa bolečinam ni bilo konca. Imela sem krče, ki so se s časom samo še stopnjevali. Vse je kazalo kot na težave s črevesjem, zato smo vse preiskave usmerili v to smer, vendar je bilo vedno vse bp. Nekako sem se sprijaznila, da vse to povzroča način življenja, nezdrava hrana in tempo, ki ga imamo. Bilo je težko, znala sem celo dopolne preživeti na wc školjki in se dobesedno potiti od bolečin.  Vse skupaj je trajalo dobra 4 leta.

Potem pa mi nekega dne omeni – jaz jih rečem kar moj angelček – sodelavka, prijateljica in res posebna oseba, endometriozo: “Omeni ginekologinji, povej ji za te bolečine, mogoče gre za endometriozo.” Prvič sem slišala za to besedo ampak zgubiti nisem imela kaj – na pregledu sem izrazila sum na to in ginekologinja mi je dala napotnico za leonišče, kjer se imela prvi pregled začetek novembra 2014. Od tam so me napotili v staro porodnišnico, kjer so mi opravili diagnostično laparoskopijo začetek decembra 2014. Že ob predpregledih me je šokiralo, ko sem videla povišan marker CA 125  – bil je trikrat višji, kot je normalno. Rekli so mi, da gre sigurno za endometriozo. Že čez par dni smo imeli potrjeno diagnozo po laparoskopiji – obsežna endometrioza in ponovni šok… ker je bila tako obsežna, so me samo zaprli nazaj. Takrat sem začela raziskovati kaj sploh je ta bolezen, to stanje in naletela na res same šokantne izpovedi, nisem vedela kje sem in kaj me čaka. Opravila sem še ultrazvok trebuha in ultrazvok črevesja, kjer so ugotovili, da je endometrioza tudi v črevesju. Po vsem tem me to sploh ni več tako šokiralo…

Čez 3 mesece, maja 2015, me je čakala večja operacija, kjer so mi odstranili 10 cm črevesja, obrezali mehur, odstranili slepič, počistili trebušno steno in vse zarastline, ki so se razrastle po trebuhu. Okrevala sem res super, brez kakršnihkoli težav. Pohvala zdravnici, ki me je operirala, ker je svoje delo opravila res odlično. Po operaciji se je moje življenje spremenilo – bolečin ni bilo več, neprecenljivo. S fantom sva začela delati na otročku, ker so nama rekli, da najboljše zdravilo za endometrizo je nosečnost. Vsak mesec razočaranje in žalost, ker je prišla tečka rdečka. Seveda s tem tudi vedno večja zaskrbljenost, kaj pa če nam bo endometrioza vseeno nagajala tudi pri zanositvi – najhujša mi je bila misel, da bi si mogla dajati inekcije, groza.

Pol leta po operaciji, decembra 2015, ponovno čudna bolečina v jajčnikih. Zdaj sem se odločila, da ne bom več čakala in sem se takoj odpravila na pregled k svoji ginekologinji. Seveda je bilo najprej pregovarjanje z medicinsko sestro, da če ne krvavim ni nič nujnega – nazaj sem ji samo zabrusila, da naj pogleda mojo kartoteko in bo vedela zakaj sem tukaj. Ginekologinja me je sprejela in na jajčnikih videla endometriom. Dobila sem nujno napotnico za urgenco, kjer so to potrdili in me zadržali na opazovanju. Poklicali so zdravnico, ki me je že operirala in se posvetovali z njo, kaj narediti – res sem bila presenečena nad samim odzivom in povezanostjo zdravnikov. Dobila sem Vissane tablete in napotnico za IVF postopek.

Že naslednji mesec, februarja 2016, so se začele vse priprave na začetek postopka. Marca 2016 sva začela prvi postopek IVF – dolgi postopek. In ni ga zlomka, da vmes dobim še sveži izvid brisa, ki kaže na spremenjene celice na materničnem vratu. Na konziliju se odločijo, da vseeno nadaljujemo s postopkom, ker je bilo nizko tveganje. Pridelala sem 17 celic, 10 se jih je oplodilo, 1 so vstavili in 3 zamrznili. Ker smo imeli kar veliko pričakovanje glede uspešnosti postopka je bilo toliko večje razočaranje ob neuspehu. Takoj smo šli še v transfer zamrznjenčka v naravnem ciklusu – vse je kazalo super, ampak ko je hormon padel, folikel ni počil – ponovno razočaranje, prekinitev postopka.

Le kaj se to dogaja, ali nam bo sploh kdaj uspelo…?! Odločim se, da se bom posvetila spremenjenim celicam na materničnem vratu – mogoče pa se vse to dogaja z razlogom, da je potrebno prvo to rešiti. Naročim se na pregled, kjer mi odščipnejo delček, kjer so bile spremenjene celice in izvid pokaže, da gre za PAP3 – predrakave spremembe – ali je lahko še kaj?! Sledi LLETZ poseg, kjer mi celice odstranijo, vse je potekalo bp, odstranili so v zdravo, potrebno je bilo samo počakati, da se vse skupaj dobro zaceli.

Oktobra 2016 gremo v 2. transfer zamrznjenčka s terapijo, ki je žal spet neuspešen. Takoj naslednji cikel še zadnja dva zamrznjenčka – zdaj pa sigurno bo, ker sta 2 – ponovno razočaranje. Nevem več, kaj narediti, da nam bo uspelo. Seveda vprašanja – kaj delam narobe, kaj lahko še naredim. Odločim se za refleksno masažo stopal pri gospe Karmen iz Radomelj, mogoče mi bo pa to pomagalo.

Začnemo drugi postopek konec januarja 2017, celic je bilo pol manj kot v prvem postopku, malo skrbi kako se bo izpeljalo. Brez Karmen nevem kako bi bila tako pozitivna, ona me je ves čas bodrila in res sem vsakič od nje šla pozitivna. Od 7 celic se jih je 6 oplodilo, eno so vstavili, 3 zamrznili. En teden po transferju sem imela zadnjo masažo pri Karmen in na koncu mi reče: “Mami, to je to, jaz mislim da je uspelo”. Jaz dobim iskrice v očeh ampak še vedno neki pomisleki – ali ona to res ve?! Pokazala mi je točko pod gležnjem, kjer je maternica in da mi tam raste bulica, kar je dober znak. Vsa pozitivna se odpravim od nje, zvečer pa dobim rahlo obarvan izcedek – razočaranje. Zjokam se fantu, pomeniva se in se sprijazniva, da imava še tri zamrznjenčke in da nama bo sigurno naslednjič ratalo. Naslednje dni sem bila sproščena, nisem se več obremenjevala.

12. dan po transferju sem mogla poklicati zdravnico, da vemo ali podaljšati bolniško ali ne. Ker sem bila sigurna, da nam ni uspelo – izcedek je bil še vedno prisoten – sem naredila test in ga čisto neobremenjeno odložila. Vstavim estimo, se oblečem, pogledam na test in šok – zagledam +. V tistem trenutku sem se začela trest in odhitela v spalnico k fantu, ki je spal in mu z največjim veseljem povedala novico. Bila sva presrečna. Nisva mogla verjeti, da nama je uspelo – pa zdelo se je tako nemogoče. Na žalost so se začele težave v 7. tednu, ko sem močno zakrvavela, naredil se je hematom, ampak naš borček se ne da. Zdaj smo že v 18. tednu. Večkrat se še pojavi rjavkast izcedek, ker se hematom še čisti in vseeno jemljem še Estimo za podporo, a načeloma vse štima. Naš otroček raste.

Lahko vam samo rečem, da sem sedaj v 2. postopku po transferju spremenila svoje vedenje in razmišljanje – že drugi dan šla na sprehod, tretji dan na rojstni dan od prijateljice… prej pa po vsakem transferju nepremično ležala, da ja ne bom naredila kakšen gib preveč. Verjamem, da glava naredi marsikaj… naše razmišljanje, počutje, definitivno vpliva na končen rezultat. Tako da, punce ne obupat. Premagat vse ovire, ne pustit, da vam pridejo do živega. Splača se. To nas samo krepi in pripravlja na nove skrbi, ki nas čakajo. Seveda pa nam pri vsem tem najbolj pomagajo naši partnerji, ki nam stojijo ob strani – nevem kaj bi brez njega. Ob vsej tej izkušnji, ki sem jo dala čez pa lahko rečem, da sem spoznala tudi nekaj punc, ki so mi res pomagale in mi stale ob strani v težkih trenutkih – hvala Lavra P. G., Maja P., Maja H., Aleša Č., Vesna Š., Nina P. – upam da tole preberete in veste, da gre za vas. <3

In na koncu še moj moto, ki krasi najino steno:

“Never stop trying. Never stop believing. Never give up. Your day will come.”

-Anonimna