Moderna medicina je od rojstva prvega otroka “iz epruvete” (leta 1978) do danes na svet spravila preko 8 milijonov otrok. In četudi moramo na te dosežke biti nadvse ponosni, tudi izjemno hvaležni, se moramo tu in tam vseeno vprašati: Kdaj je dovolj? Kdaj cilj več ne opravičuje sredstev? Kdaj IVF postopki za žensko, za par, predstavlajo preveč stresa, napora, psihičnega bremena… ali vsaj več kot je vredno? Kdaj pot do otroka s pomočjo umetne oploditve, ni več prava pot?
O tem sva spregovorili z Natalijo.
Koliko časa že traja vajina zveza, kako bi jo opisala v nekaj besedah?
Najina zveza traja že 15 let, od tega sva poročena 11. Mogoče zveni klišejsko, vendar je zveza takšna, kot zveza mora biti – čarobna, energična, adrenalinska. Enostavno sva si usojena.
Na kateri točki sta vedela, da si želita otroka, družine? Kdo je bil za ta korak pripravljen prvi?
Da si želiva družino, sva vedela že kmalu po začetku zveze. Veliko sva se pogovarjala o tem in oba sva bila istih misli, da k popolni ljubezenski zgodbi spada tudi otrok. Na ta korak sva bila pripravljena oba.
Sta pred nastopom težav kdaj v življenju pomislila, da se bosta soočila z neplodnostjo? Koliko sta o neplodnosti in različnih vzrokih zanjo sploh vedela?
Ne, nikoli nisva pomislila na neplodnost, nikoli se o njej nisva niti pogovarjala niti o njej razmišljala.
Koliko časa sta se trudila zanositi preden sta poiskala pomoč?
Trudila sva se leto in pol. Po tem obdobju sva sklenila, da morava poiskati pomoč.
Kakšne so vajine diagnoze? Kaj je vzrok neplodnosti oz. zakaj sta potrebovala pomoč pri zanositvi?
Mož nima težav, pri meni pa je težava neprehodnost jajcevodov in nedelujoči desni jajčnik, levi je pa tako ubog, da je samo vprašanje časa kdaj bo tudi ta prenehal delovat.
Bilo je težko. Imela sem občutek krivde, manjvrednosti, bilo me je sram, počutila sem se, kot da sem pokvarjena roba.
Koliko IUI ali IVF postopkov sta dala skozi? Kakšni so bili rezultati (dobri, slabi)? Kako sta jih s partnerjem doživljala/prestajala?
Vseh IVF postopkov je bilo 7 – 4 v Sloveniji in 3 na Češkem.
V Sloveniji sva imela IVF postopke z lastnimi spolnimi celicami, a v nobenem nisva prišla niti do transferja. Na Češkem pa sva imela IVF z darovano jajčno celico, kjer so naju vedno pričakali zarodki, a sva prav tako doživela neuspeh za neuspehom.
Bilo je težko. Imela sem občutek krivde, manjvrednosti, bilo me je sram, počutila sem se, kot da sem pokvarjena roba. A ves ta čas mi je stal ob strani mož, kateri mi je nudil brezpogojno ljubezen, podporo in varno zavetje.
Ali je kadarkoli v času poskušanja prišlo do zanositve (spontane ali po postopku umetne oploditve)? Če ja, kako se je oz. kako so se nosečnosti zaključile?
Da, do zanositve je prišlo v vseh 3 postopkih na Češkem (z darovano celico), vendar sem vsakokrat med 8. in 9. tednom splavila.
Na kateri točki sta se odločila, da želita z IVF postopki zaključiti? Ali sta porabila vse postopke, ki jih krije ZZZS pri nas?
Da bova s postopki zaključila, sva se odločila leta 2018. Takrat sva na Češkem imela tretji IVF postopek, nekaj dni po splavu pa sem možu rekla, da bi se rada pogovorila z njim glede postopkov. Oba sva bila mnenja, da so le-ti zame prenaporni, saj sem se zaradi količine tablet, ki sem jih morala jemati (14 tablet na dan = več vrst tbl. po 3x dan), zelo slabo počutila, venomer so me dajali glavoboli, slabost, vrtoglavice, da o težavah s kožo in pridobljenimi kilogrami sploh ne govorim. Psihično sem že bila močna, vendar fizično nisem več prenesla.
V Sloveniji imava preko ZZZS na voljo še dva postopka, vendar ju ne bova izkoristila.
Izbrala sva si naju, želela sva zopet uživati v najini zvezi, dihati, si dovoliti biti srečna, pa čeprav brez otroka.
Kako sta s partnerjem sprejela odločitev o opustitvi zdravljenja neplodnosti? Je šlo za sklepanje kompromisov? Je bila ta odločitev težja za enega kot za drugega?
Po soglasni odločitvi, da bova s postopki prenehala, sva si oba oddahnila. Niso bili potrebni kompromisi, saj sva bila že oba utrujena od vsega. Izbrala sva si naju, želela sva zopet uživati v najini zvezi, dihati, si dovoliti biti srečna, pa čeprav brez otroka.
Ali sta o posvojitvi razmišljala že dalj časa? Je bila ta možnost blizu obema? Kdaj sta se trdno odločila, da je to nekaj v kar želita iti?
O posvojitvi sem začela razmišljati prva. Ta možnost mi je še kako blizu, saj sem sama posvojena in zame posvojitev predstavlja plemenito dejanje, dejanje ob katerem pustiš delček srca, a je na koncu nagrada veliko, veliko večja. Je brezpogojna ljubezen do nekoga, ki ga ne poznaš, obenem pa imaš občutek, da čaka ravno nate.
Mož sprva ni bil za, bilo ga je strah, ni vedel kako bi reagiral, porajalo se mu je nešteto vprašanj. Zato sem misel o posvojitvi tudi sama za nekaj časa opustila. Potem pa mi je nekega dne rekel, da si tudi on želi posvojitve in tako sva začela s postopkom.
Kako so odločitev o posvojitvi otroka sprejeli bližnji, prijatelji, širša okolica?
Vsi so bili zelo veseli najine odločitve, še posebej moji starši. Sva pa imela in še vedno imava podporo vseh – družine, prijateljev, znancev.
