Ali je postopek posvojitve v Sloveniji zahteven? Se vam zdi, da je dostopen parom? Je sploh mogoče posvojiti otroka iz Slovenije?
Postopek je zelo dolg, psihično naporen, sama administracija ter razgovori s socialno delavko in psihologinjo in na koncu pridobljeno potrdilo o zmožnosti za posvojitev, ti vzamejo leto in pol življenja, časa, energije… pa vendar, ko si enkrat v postopku, te žene naprej le to, da boš nekega dne, natančneje čez nekaj let (3-5 ali celo več) starš čudovitemu bitju.
V Sloveniji je postopek posvojitve brezplačen, je parom dostopen, vendar dolgotrajen, saj je parov več, kot pa je na voljo otrok.
Možno je posvojiti otroka iz Slovenije, vendar je čakalna doba zelo dolga. Nekateri se v tem času premislijo, nekateri pa se potem odločijo za tujino.
Kako celoten postopek posvojitve poteka? Koliko časa traja? Je psihično naporen za par? Kako se vam zdi, da vpliva na zvezo?
Na CSD se vloži vloga za posvojitev, par dobi prvi datum pogovora s socialno delavko, katera poda vse napotke za nadaljnji postopek. Pridobiti je potrebno kar nekaj dokumentacije – potrdilo o zaposlitvi, poslovni sposobnosti, roditeljski pravici, nekaznovanosti, poročni list, potrdilo/spričevalo zdravniškega pregleda, potrdilo o nepremičnini. Par pa mora napisati tudi svojo življenjsko zgodbo – vsak svojo in eno skupno.
Ko je vsa potrebna dokumentacija pridobljena, se začnejo razgovori s socialno delavko (4 = 2 razgovora sta skupna, 2 pa potekata individualno). Po teh razgovorih se pridružijo razgovori s psihologinjo (6 = 4 skupni in 2 individualna).
Razgovori so težki, primoran si se dobesedno razgaliti, vendar točno veš zakaj je to potrebno. Na koncu si utrujen od vsega in če nisi psihično močan, potem je bolje zadevo prekiniti.
Na zvezo lahko vpliva na dva načina: pogubno ali pa situacija par še bolj zbliža. Odvisno v kakšnem odnosu je par. Midva sva se ves čas odkrito pogovarjala, o dobrih in slabih stvareh, komunikacija je bila za naju ključnega pomena.
Katere vse »kvadratke« sta morala odkljukati, da sta postala kandidata za posvojitev? Sta naletela na kakšne nepričakovane ovire?
Midva na ovire nisva naletela, k sreči. To, da sva odkljukala kvadratke “poročena”, “pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas” in “lastniško stanovanje”, nama je vsekakor šlo v prid. Niso pa to izrecni pogoji, da par lahko postane kandidat za posvojitev.
V postopek posvojitve je potrebno iti 100%. S srcem. In iskreno.
Imate kakšne koristne nasvete, priporočila za pare, ki se podajajo v postopek posvojitve ali o posvojitvi šele razmišljajo?
V postopek posvojitve je potrebno iti 100%. S srcem. In iskreno. In če je vse to na mestu, potem je to to. Nihče ni slaba oseba, če se za postopek ne odloči, niti ni slaba oseba nekdo, ki vmes sprevidi, da ne more več nadaljevati. Potrebna je iskrenost do sebe in do partnerja. Ter veliko komunikacije.
Se vam zdi, da je v Sloveniji še vedno zakoreninjeno prepričanje, da mora vsak par imeti otroka in da morajo otroci biti biološki? Je posvojitev še vedno nekako tabu tema, morda celo stigmatizirana ali smo kot družba na tem področju napredovali?
Moje osebno prepričanje je, da posvojitev ni več tabu tema, vsaj ne kot je bila včasih. Veliko parov v Sloveniji je neplodnih, veliko njih se odloči ali za IUI/IVF postopek ali pa za posvojitev. Pomembno je, da se o tem govori. In na srečo se tudi govori. Če že ne drugače, pa vsaj o dolgotrajnosti, zahtevnosti postopka.
Kakšen je vaš pogled na mnenje, prepričanje mnogih ljudi, da posvojenega otroka le ni mogoče imeti enako rad kot biološkega? Ali pa vsaj, da ni mogoče vzpostaviti enako globoke povezave, odnosa?
Posvojenega otroka imaš lahko enako rad kot svojega biološkega, še več, imaš ga še raje, saj veš, da si nanj čakal vrsto let in da je sedaj končno tvoj. In posvojeni otrok zelo ljubi svoje starše, jim vrača naklonjenost in jih nadvse spoštuje.
Kaj pa ideja, ki nam je pogosto predstavljena v raznih Hollywoodskih filmih kako posvojeni otroci celo življenje iščejo biološke starše? Glede na to, da ste sami posvojeni, se vam zdi, da je na tem kaj resnice? Ste tudi sami čutili to močno željo po iskanju, odkrivanju sebe?
Ne, nikoli nisem čutila želje po iskanju bioloških staršev. Sem, kar sem in sem srečna. To je moja identiteta, druge pa ne potrebujem. Imam nadvse ljubeče starše, nikoli mi v življenju ni ničesar primanjkovalo, moje otroštvo je bilo čudovito. Še danes imam s starši odličen odnos in tega ne zamenjam za nič na svetu.
Posvojenega otroka imaš lahko enako rad kot svojega biološkega, še več, imaš ga še raje, saj veš, da si nanj čakal vrsto let in da je sedaj končno tvoj.
Kako in kdaj nameravata otroku, ki ga bosta posvojila, dejstvo, da je posvojen, obrazložiti? Oziroma ali mu nameravata? Se vama to zdi pomembno?
Definitivno je pomembno, da otroku poveš, da je posvojen. Vso pravico ima izvedeti in dolžnost staršev je, da mu to tudi povedo. Moji starši so mi novico, da sem posvojena, povedali še pred vstopom v osnovno šolo. Razložili so mi, da me mamica ni rodila, vendar me imata z očetom najrajši na svetu in da sem njun otrok. In prav na takšen način bova z možem to povedala najinem otroku.
Kako blizu finalizacije posvojitve sta? Ali so vama zaupali kdaj približno lahko pričakujeta svojega otroka ali je to »igra čakanja« – ko prideta na vrsto, prideta?
S postopki in formalnostmi sva končala februarja 2020, tako, da sva sedaj v vrsti. Veva le to, da je čakalna doba cca. 3-5 let, lahko tudi več, katera pa sva v vrsti, pa ne veva in tudi ne povedo.
Kdor čaka, dočaka 🙂
Ko se ozrete nazaj na trenutek, ko sta se odločila, da z zdravljenjem neplodnosti zaključita in se podata v posvojitev – ali je to bila najboljša odločitev za vaju?
Da. Morda bi se za posvojitev morala odločiti že veliko prej, vendar se nisva. In prav je tako. Mislim, da je to moralo nekako dozoreti v naju. Izkušnje so naju naredile močnejša in vse je tako, kot mora biti.
Iskrena hvala za sodelovanje, voljo, čas. <3
Maja, hvala tebi.
Imate tudi vi v sebi zgodbo, ki čaka, da jo spravite na plan?
